Dne 10. decembra 1948 je Generalna skupščina OZN sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ki je konkretizirala enega od glavnih ciljev Ustanovne listine OZN o razvoju in spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.

Leta 1950 je Generalna skupščina sprejela tudi resolucijo 423 (V), v kateri je povabila vse države in zainteresirane organizacije k vsakoletnemu praznovanju 10. decembra kot dneva človekovih pravic. Prav varstvo človekovih pravic je bilo ena najpomembnejših značilnosti razvoja mednarodnega prava po drugi svetovni vojni.

Letos je Dan človekovih pravic namenjen začetku kampanje z geslom “Naše pravice. Naše svoboščine. Vedno.” za 50. obletnico Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ju je Generalna skuščina OZN sprejela 16. decembra 1966. Skupaj s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah sestavljata Listino človekovih pravic, ki je temelj mednarodnopravnega varstva človekovih pravic.

Kampanja se osredotoča na pravice in svoboščine, ki so aktualne tako z vidika današnjih razmer kot tudi z vidika razmer, v katerih so bile sprejete. To so svoboda govora, svoboda veroizpovedi, svoboda pred pomanjkanjem in svoboda pred strahom. Zanikanje teh in drugih pravic in svoboščin  ter popolna podreditev posameznika vladajočemu političnemu režimu sta bistveno prispevala k začetku druge svetovne vojne in njenim grozodejstvom. Zato je varstvo človekovih pravic skupaj z ustreznimi politikami eden od nujnih pogojev za preprečitev novih grozot. Izkušnje preteklih sedemdeset let so viden dokaz, da morajo biti prizadevanja za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin stalna in vztrajna.