Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je objavilo sodbo v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji, ki se nanaša na izvedbo zadnje bančne sanacije v Republiki Sloveniji. ESČP je ugotovilo kršitev 1. člena Protokola št. 1.  Pritožnikom pa ni ugodilo v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode zaradi prenehanja kvalificiranih obveznosti. O tem bodo odločala slovenska sodišča.

Pritožniki so kot imetniki vrednostnih papirjev kvalificiranih obveznosti bank, ki jim je leta 2013 Banka Slovenije izdala odločbo o izrednih ukrepih, prispevali h kritju izgub teh bank. Že leta 2014 so zaradi tega na ESČP vložili pritožbo zoper Republiko Slovenijo, v kateri so zatrjevali kršitev 1. člena prvega Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, ki ureja pravico do varstva premoženja, in ki naj bi bila zaradi neupravičenosti izrednih ukrepov, ki so privedli do prenehanja kvalificiranih obveznosti bank, pritožnikom kršena. Pritožniki so se pritožili tudi zaradi nedostopnosti do pravnih sredstev.

Republika Slovenija je v postopku pred tem sodiščem zagovarjala stališče, da pritožbe niso utemeljene, saj pritožniki niso izkoristili vseh razpoložljivih domačih pravnih sredstev, zlasti možnost odškodninske tožbe po 350. a členu Zakona o bančništvu, ki je veljal v času izvedbe bančne sanacije. Poleg tega je bilo premoženje pritožnikov zaradi izgub bank brez ekonomske vrednosti, zato ga ni mogoče obravnavati kot premoženje v smislu 1. člena prvega Protokola Evropskega sodišča za človekove pravice. Medtem je bil sprejet tudi Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, s katerim je bila uresničena odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-295/13-260, ki je opozorilo na nezadostno upoštevanje ustavne zahteve po učinkovitem sodnem varstvu. Zaradi podane zahteve za oceno ustavnosti je izvrševanje Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank trenutno sicer začasno zadržano.

ESČP je poudarilo, da so delnice in podrejene obveznosti pritožnikov res prenehale zaradi odločb Banke Slovenije, vendar ugotavlja, da samo ne more špekulirati, kakšen bi bil izid postopkov, če bi pritožniki lahko učinkovito izpodbijali te odločbe v postopkih, ki bi ustrezali procesnim obveznostim države po 1. členu Protokola št. 1. ESČP se tako ni vsebinsko opredelilo do zakonitosti oziroma ustreznosti izrednih ukrepov, ki so povzročili prenehanje kvalificiranih obveznosti bank. V skladu s tem pritožnikom tudi ni prisodilo premoženjske škode.

ESČP prav tako ni sledilo argumentom Republike Slovenije, da se pritožba na podlagi 35. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic zavrne kot nedopustna, kljub temu,  da pred njeno vložitvijo še niso bila izčrpana vsa domača pravna sredstva.

Ministrstvo za finance navaja, da spoštuje odločitev ESČP, poudarja pa, da je sodišče pritožnikom pritrdilo le v tem, da jim ni bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, ne pa tudi o tem, ali so upravičeni do povrnitve premoženjske škode. O tem bodo odločala slovenska sodišča. Ministrstvo za finance vztraja, da je bila odločba Ustavnega sodišča o vzpostavitvi učinkovitega sodnega varstva upoštevana s sprejemom Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, argumenti o ustavni skladnosti predlaganega postopka v zakonu ter argument glede možnosti pritožnikov, da podajo odškodninsko tožbo po 350. a členu Zakona o bančništvu, o kateri bo pristojno sodišče odločalo po postopku, opredeljenem v Zakonu o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, pa so bili že predstavljeni v dosedanjih mnenjih vlade v postopku ustavnosodne presoje tega zakona.

Vir: Ministrstvo za finance; ESČP.