“I am over violence against women not being an international priority when one out of three women will be raped or beaten in her lifetime.” From the ‘Vagina Monologues’ by Eve Ensler on the occasion of the International Day for the Elimination of Violence against Women.
Vir: European Commission.
Na Specializiranem državnem tožilstvu RS so 6. novembra 2021 obeležili deset let od začetka delovanja tožilstva, ki se ukvarja s pregonom najtežjih oblik kaznivih dejanj.
Specializirano državno tožilstvo se je razvilo iz nekdanje Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ki je bila ustanovljena leta 1996.
Skupina je bila pristojna za pregon storilcev kaznivih dejanj s področja organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost.
Specializirano državno tožilstvo je bilo ustanovljeno z uveljavitvijo Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1), kot samostojno državno tožilstvo pa je pričelo delovati s 6. novembrom 2011.
Pri SDT deluje kot samostojna enota tudi Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (Posebni oddelek), ki je pristojen za pregon kaznivih dejanj storilcev iz vrst policije, vojaške policije oziroma oseb s pooblastili v predkazenskem postopku, ki so napotene na misijo v tujini, Obveščevalno-varnostne službe ministrstva, pristojnega za obrambo in Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
Na Specializiranem državnem tožilstvu obravnavajo zadeve, katerih pregon terja posebno organiziranost in usposobljenost državnih tožilcev ter najvišjo raven učinkovitosti. Specializirano državno tožilstvo je pristojno za pregon gospodarskega kriminala, za vsa kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen desetih let zapora ali hujša kazen, če je bilo dejanje izvršeno v hudodelski združbi, za korupcijska kazniva dejanja, za kazniva dejanja terorizma ter za kazniva dejanja spravljanja v suženjsko razmerje oziroma za pregon trgovine z ljudmi. Prav tako je izključno pristojno za zastopanje v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora.
Ne glede na otežene razmere zaradi epidemije Covid-19, po podatkih iz Letnega poročila Specializiranega državnega tožilstva za leto 2020 izhaja, da so bile v zadevah, ki jih obravnavamo izrečene obsodilne sodbe zoper 65 fizičnih oseb ter tri pravne osebe. Skupni seštevek vseh izrečenih zapornih kazni znaša 142 let, skupni znesek izrečenih denarnih kazni znaša 548.474 evrov. Poleg navedenega so sodišča obdolžencem odvzela premoženjsko korist v skupni višini 59.469.696,50 evrov, kar je znatno več kot v preteklih letih.
Ob upoštevanju zahtevnosti in odmevnosti zadev je bilo doseženo veliko število obsodilnih sodb, predvsem na področju gospodarskih in korupcijskih kazenskih zadev, kar je posledica zavzetega dela državnih tožilcev in strokovnih sodelavcev, ki so kvalitetno in strokovno sestavljali obtožbe ter jih uspešno zastopali na sodiščih.
Vir: SDT.
Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati odpravnino v višini 14.793,81 EUR ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek, in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je nepravilen in brez pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica s sklenitvijo dogovora o vračilu preveč izplačanih bruto plač odpovedala pridobljeni pravici do preostanka odpravnine. Sodišče se je sklicevalo na sodno prakso (VDSS Pdp 160/2020 in VIII Ips 191/2018), ki pa stoji na stališču, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Le pravici oziroma terjatvi, ki jo je že pridobil, se lahko tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem,v mejah 3. člena ZPP, o njej sporazume. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, bi po mnenju tožnice sodišče lahko neposredno uporabilo le, če bi se stranki v dogovoru z dne 10. 3. 2018 izrecno dogovorili, da druga do druge nimata več nobenih obveznosti oziroma da so s tem razrešena vsa njuna medsebojna razmerja. Dogovor, ki ga je pripravila tožena stranka, pa vsebuje ugotovitev o višini odpravnine, ki pa je tudi po mnenju sodišča nepravilna, saj tožnici pripada višja odpravnina v skladu z določbami ZDR-1 in Kolektivne pogodbe kulturnih dejavnosti. Izračun odpravnine pa je pripravila tožena stranka kot močnejša stranka dogovora. Navedeno dejstvo je še toliko bolj pomembno, ker tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega in celoten znesek, ki je bil predmet pobota na strani tožene stranke, uveljavljal v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 70/2020. Očitno je, da tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega, kar pomeni, da bi bilo v nasprotju s temi dejstvi in načelom pravičnosti, če bi ga sodišče štelo kot odpoved pravici do višje odpravnine. Zato je tožnica upravičena do celotnega zneska, ki ji v skladu z zakonom pripada. Tožnica se preostanku odpravnine ni izrecno odpovedala. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke za izračun odpravnine. Višina odpravnine je bila med strankama sporna, saj v nasprotnem primeru tožnica sploh ne bi vložila tožbe v predmetnem postopku, tožena stranka pa je izračunu tožnice nasprotovala. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje do podrednega zahtevka, ko tožnica uveljavlja izplačilo odpravnine v skladu z določbami ZDR-1. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013. Takšno stališče je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo šestega odstavka 79. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgano nadaljuje z delom na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. Glede na to, da je bilo med strankama nesporno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi in se je druga pogodba iztekla v času veljavnosti ZDR-1 ter je tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo za določen čas, bi morala tožena stranka pri obračunu odpravnine priznati celotno delovno dobo pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo tako, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec finančne stroke za izračun višine odpravnine. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke. Upoštevaje dejansko ugotovitev, da sta se stranki o višini odpravnine sporazumeli s sklenitvijo dogovora z dne 10. 3. 2016, izračun odpravnine ni bil potreben. Njegova višina je namreč takšna, kot je bila dogovorjena. Znesek odpravnine, vsebovan v takšnem dogovoru, pa je v trditveno podlago vnesla tožnica, česar toženec ni prerekal (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V kolikor oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev v sporu niso odločilna ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, ker je odločitev o veljavnosti dogovora pomembna za odločitev v tej zadevi tudi iz razloga, ali tožnici pripada odpravnina v celoti ali se upošteva pobotan znesek s strani tožene stranke. Z opustitvijo dolžnega ravnanja je zato sodišče, po mnenju tožnice, kršilo določila pravdnega postopka, kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitvi, v zvezi s predlogom tožnice, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pdp 70/2020 obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za prekinitev postopka in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Po 206. členu ZPP sodišče odredi prekinitev postopka med drugim, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen). Po 13. členu ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. V takšnem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.
8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 23. 5. 2005 za določen čas od 1. 6. 2005 do 1. 6. 2010 za delovno mesto direktor; dne 1. 6. 2020 za določen čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015 za delovno mesto direktor ter dne 3. 6. 2015 za določen čas od 1. 6. 2015 do 31. 7. 2015 za opravljanje dela v. d. direktorice. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 7. 2015 in med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena o odpravnine. Sporna pa je bila višina odpravnine.
9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 70. členu določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Osnova za odmero odpravnine je po četrtem odstavku 79. člena ZDR-1 povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas v zadnjih treh mesecih oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tretjem odstavku 230. člena ZDR-1 je določeno, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da pripada odpravnina delavcem, ki so pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili po 12. 4. 2013.
10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnici glede na določilo ZDR-1 pripada odpravnina le upoštevaje obdobje, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno tolmačilo prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013.
11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovoru o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016 ni mogoče očitati odsotnosti pravnih učinkov ali ničnost in je torej veljaven. V 9. točki dogovora sta se stranki dogovorili, da tožnici zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2015 pripada na dan 10. 3. 2016 odpravnina v višini 600,39 EUR (glavnica v višini 572,99 EUR + zamudne obresti v višini 27,40 EUR). Stranki sta soglašali, da se terjatev tožnice do tožene stranke (odpravnina) v višini 600,39 EUR delno poravna (pobota) z delodajalčevo terjatvijo do tožnice (vračilo preveč izplačanih plač) v višini 420,90 EUR (10. točka dogovora). Preostanek dolga delodajalca do tožnice v višini 179,49 EUR pa bo delodajalec nakazal tožnici na njen transakcijski račun 11. 3. 2016. Stranki sta se dogovorili, da dogovor začne veljati z dnem podpisa obeh strank. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec plačilo 179,49 EUR tudi izvršil.
12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo sodno prakso (VDSS Pdp 160/2002 in VIII Ips 191/2018), ki zavzema stališče, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, saj sta stranki veljavno sklenili dogovor z dne 10. 3. 2016 in, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ta ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, zaradi česar bi bil dogovor ničen (86. člen OZ). Kot izhaja iz citirane sodne prakse, se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume (Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 191/2018 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 63/2003 zavzelo jasno stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se delavka vnaprej izrecno odpove pravici do odpravnine, s situacijo, ko stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorita glede pravic iz delovnega razmerja). V konkretnem primeru sta stranki z dogovorom ugotovili višino tožničine terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (slabo leto po koncu delovnega razmerja tožnice pri tožencu, ko je plačilo iz naslova odpravnine že nastalo in tudi zapadlo), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na navedeno sodno prakso. Navedeno ne izpodbija niti trditev tožnice, da se v sporazumu ni izrecno odpovedala celotnemu znesku odpravnine, ki bi ji pripadala po zakonu.
13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške sama.
Vir: VDSS Sodba Pdp 133/2021 z dne 2. julija 2021.
1. Točka 4 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, pri čemer se uporablja tudi za storitve.
4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/20, 29/20, 32/20, 37/20, 42/20, 44/20, 47/20, 53/20, 58/20 in 59/20) je bil v neskladju z Ustavo. 5. Ugotovitev iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve.
Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago ter okvir – t. i. načelo legalitete oziroma legalitetno načelo – je eno temeljnih ustavnih načel. Iz njega izhaja zahteva, da kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. V zakonu morajo biti jasno izraženi ali iz njega nedvomno razvidni namen zakonodajalca in vrednostna merila za izvrševanje zakona. Golo oziroma bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.
Še strožja je zahteva po določnosti zakonske podlage, kadar gre za omejevanje ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v ustavne pravice ali svoboščine nedoločenega števila subjektov, je lahko le zakon.
Ko gre za urejanje omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode dela, ni v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela nedoločenega števila subjektov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja teh pravic ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem ustavno zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin. Če te vsebinske podlage v zakonu ni, ni mogoče govoriti o ustavnih pravicah in temeljnih svoboščinah, zagotovljenih z zakonom.
Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču glede ustavnosodne presoje neveljavnih predpisov.
Če Ustavno sodišče ugotovi, da je bila zakonska podlaga za izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo, je tudi na tej podlagi izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo.
Vir: Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-155/20.
Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe:
1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;
2. prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;
3. prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;
4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.
O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora Vlada Republike Slovenije nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije in javnost.
Republika Slovenija v skladu s Priporočilom Sveta EU 2020/912 o začasni omejitvi nenujnih potovanj v EU in morebitni odpravi te omejitve, vključno s spremembami in dopolnitvami Priporočila, omogoča vstop v Republiko Slovenijo tudi za nenujna potovanja. Informacije so posodobljene na dan 29. oktober 2021.
Nenujna potovanja se omogoči naslednjim kategorijam oseb, če izpolnjujejo spodaj navedene pogoje za vstop v Republiko Slovenijo skladno z Odlokom o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 v povezavi z Odlokom o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-Cov-2:
Izdajanje vizumov za nenujna potovanja je omogočeno le v državah, za katere Republika Slovenija na podlagi priporočil EU odpravi omejitve nenujnih potovanj. Dodatno je na področju izdajanja vizumov sproščanje odvisno tudi od kriterijev in ukrepov, ki se jih dogovorijo države članice, ki so s svojimi predstavništvi prisotne v posamezni tretji državi. Odločitev o začetku vizumskega poslovanja v polnem obsegu se objavi na spletnih straneh diplomatskih predstavništev in konzulatov držav članic v navedenih državah. Slovenska diplomatska predstavništva vizumsko poslovanje v polnem obsegu v navedenih državah izvajajo v Albaniji, Argentini, Avstraliji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Braziliji, Črni gori, na Hrvaškem, Kanadi, Severni Makedoniji, Srbiji, Turčiji, Ukrajini, Združenih arabskih emiratih in Združenih državah Amerike. V državah, ki še niso dosegle teh kriterijev, je omogočeno izdajanje vizumov le v nujnih primerih in zgolj za t. i. nujna potovanja. Institut vizumskega zastopanja je v večini tretjih držav začasno ustavljen oziroma ga je mogoče uporabiti le v primerih nujnega potovanja. Nujnost potovanj je opredeljena v Smernicah za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom covid 19.
Osebam, ki ob vstopu v Republiko Slovenijo ne predložijo enega od zahtevanih dokazil, lahko policija vstop v Republiko Slovenijo zavrne.
Koriščenje turističnih kapacitet v Republiki Sloveniji je mogoče samo ob predložitvi negativnega PCR ali HAG testa, potrdila o prebolelosti, potrdila o cepljenju ali potrdila o cepljenju za prebolevnike. Prestajanje karantene v nobenem primeru ni mogoče v turističnih kapacitetah. Tranzit čez Republiko Slovenijo je brez dokazil (PCR ali HAG testa, potrdila o prebolelosti, potrdila o cepljenju ali potrdila o cepljenju za prebolevnike) mogoč le, če oseba izpolnjuje pogoje za vstop v sosednjo državo (npr. za državljane sosednje države, saj jih je matična država dolžna sprejeti). Pri tranzitu mora oseba zapustiti Republiko Slovenijo v 12 urah po vstopu, tranzit pa mora biti opravljen po najkrajši poti in samo z najbolj nujnimi postanki iz nujnih higienskih, zdravstvenih ali podobnih razlogov.
Vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno se dovoli osebi, ki izpolnjuje pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (pogoj PCT). Pogoj PCT oseba dokazuje z dokazili, določenimi v odloku, ki ureja način izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2. Ta dokazila so:
1. dokazilo o negativnem rezultatu testa PCR, ki ni starejši od 72 ur od odvzema brisa, ali testa HAG, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa;
2. digitalno COVID potrdilo EU v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR (EU DCP);
3. digitalno COVID potrdilo tretje države v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR, ki vsebuje vsaj enake podatke kot EU DCP in ga je pristojni zdravstveni organ tretje države izdal v angleškem jeziku;
4. dokazilo o cepljenju zoper COVID-19, s katerim osebe izkazujejo, da so prejele:
– drugi odmerek cepiva Comirnaty proizvajalca Biontech/Pfizer, cepiva Spikevax (COVID-19 Vaccine) proizvajalca Moderna, cepiva Sputnik V proizvajalca Russia’s Gamaleya National Centre of Epidemiology and Microbiology, cepiva CoronaVac proizvajalca Sinovac Biotech, cepiva COVID-19 Vaccine proizvajalca Sinopharm, cepiva Vaxzevria (COVID-19 Vaccine) proizvajalca AstraZeneca ali cepiva Covishield proizvajalca Serum Institute of India/AstraZeneca oziroma kombinacijo dveh cepiv iz te alineje. Dokazilo se pridobi takoj po prejetem drugem odmerku;
– odmerek cepiva COVID-19 Vaccine Janssen proizvajalca Johnson in Johnson/Janssen-Cilag. Dokazilo se pridobi z dnem cepljenja;
5. dokazilo o pozitivnem rezultatu testa PCR, ki je starejši od deset dni, razen če zdravnik presodi drugače, vendar ni starejši od 180 dni;
6. dokazilo o prebolevnosti iz prejšnje točke in dokazilo o cepljenju iz 4. točke, s katerim osebe dokazujejo, da so bile v obdobju, ki ni daljše od 180 dni od pozitivnega rezultata testa PCR oziroma od začetka simptomov, cepljene z enim odmerkom cepiva iz prve alineje 4. točke. Zaščita se vzpostavi z dnem cepljenja.
Test PCR je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Rusiji, Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test PCR opravljen v državi, ki ni navedena, je ustrezen, če hkrati izpolnjuje vse naslednje pogoje:
Test HAG je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Rusiji, Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test HAG opravljen v državi, ki ni navedena, je ustrezen, če hkrati izpolnjuje vse naslednje pogoje:
Ne glede na državo izdaje je test HAG ustrezen le, če je naveden na skupnem seznamu hitrih antigenskih testov.
Dokazilo o cepljenju države, s katero Slovenija nima sklenjenega sporazuma ali dogovora, mora vsebovati vsaj naslednje podatke: ime, priimek, enoznačni identifikator osebe (EMŠO, številka zdravstvenega zavarovanja, številka potne listine ali drugega dokumenta države, datum rojstva ali drug podoben identifikator), podatke o vrsti cepiva (proizvajalec, naziv cepiva, št. odmerka, datum cepljenja) in podatke o ustanovi, ki je certifikat oziroma dokazilo izdala. Odlok izrecno ne predpisuje, v kakšnem jeziku morajo biti napisana dokazila. Poleg dokazil v slovenščini so veljavna dokazila v jezikih narodnih manjšin (Italija, Madžarska) na dvojezičnih območjih in držav, ki jih priznavamo z medsebojnimi dogovori ali sporazumi (Madžarska, Srbija). V izogib morebitnim nejasnostim na meji zato predlagamo, da si tujci dokazila o cepljenju prevedejo v angleški ali nemški jezik. Če dokazilo ni del digitalnega covidnega potrdila s QR kodo, ki je združljivo z evropskim sistemom digitalnih covidnih potrdil, mora biti v papirni obliki.
Vir: Ministrstvo za notranje zadeve.
Vrhovno sodišče je 29. oktobra 2021 objavilo naslednje stališče v zadevi Toplak in Mrak proti Sloveniji pred ESČP:
“Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je ta teden objavilo sodbo v zadevi Toplak in Mrak proti Sloveniji, v kateri je kot neutemeljene zavrnilo večino očitkov s strani pritožnikov. ESČP namreč ni ugotovilo diskriminacije pritožnikov kot invalidnih oseb pri uresničevanju volilne pravice in pravice do glasovanja na referendumu, kar je bil ključni očitek v pritožbi, ugotovilo pa je pomanjkanje pravnih sredstev, s katerimi bi pritožnika pred domačimi sodišči lahko uveljavljala svoje očitke o domnevni diskriminaciji.
Vrhovno sodišče RS zato zaradi nekaterih napačnih tolmačenj odločitve ESČP v zadnjih dneh pojasnjuje, da sodba ne ugotavlja pomanjkljivosti ali kršitev pravic obeh pritožnikov v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Med vsemi pritožbenimi očitki je namreč ESČP pritrdilo le očitku glede referenduma o Družinskem zakoniku v letu 2015, v zvezi s katerim je ugotovilo, da pritožnika nista imela na voljo učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko pred domačimi sodišči uveljavljala svoje zahteve. Iz sodbe ESČP tako izhaja, da država (torej zakonodajalec) ni zadostila zahtevam 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da mora imeti vsakdo pravico do učinkovitih pravnih sredstev, s katerimi lahko pred domačimi oblastmi uveljavlja kršitev pravic in svoboščin, priznanih po omenjeni konvenciji.
Glede vseh ostalih očitkov pa je, kot že rečeno, ESČP pritožbo soglasno zavrnilo kot neutemeljeno. Tako ni ugotovilo kršitev volilne pravice pri glasovanju na referendumu o Družinskemu zakoniku v letu 2015 in volitvah poslancev v Evropski parlament leta 2019 oziroma da Slovenija pri tem ne bi spoštovala pozitivnih obveznosti pri omogočanju njenega uresničevanja osebam z invalidnostjo.”
Podobno stališče je pred tem podalo že Državno odvetništvo.
Vir: Vrhovno sodišče.
Lex sapiens 