Umetna inteligenca v sodstvu

Umetna inteligenca pomeni velik napredek v tehnologiji in ima čedalje pomembnejšo vlogo v različnih sektorjih. Vedno pogosteje pa se pojavlja vprašanje, kakšna je njena vloga v sodstvu.

Nekateri vneto zagovarjajo uporabo umetne inteligence v sodstvu, ker naj bi imela velik potencial za izboljšanje procesov sodnega odločanja. Prispevala bi lahko k bolj učinkovitemu in pravičnemu sodnemu sistemu, tako da bi pomagala pri analizi velikih količin podatkov in pravnih dokumentov, ki so potrebni za odločanje v sodnih postopkih, iskanju vzorcev v odločanju sodnikov, olajšala bi pripravo na sodno obravnavo, postregla s podatki o določeni pravni ali drugi tematiki, itd. Gre zlasti za to, da bi lahko prek intenzivnega in globokega strojnega učenja komulirala vse pravno znanje ter ga uporabila pri reševanju pravnih primerov, obenem pa tudi prepoznala vzorce in trende, ki jih človeški um težje zaznana ali pa jih sploh ne prepozna. V poštev bi tako prišla ne le pri sodnikovem odločanju, ampak tudi službah, ki so zadolžene za upravljanje sodstva.

Po drugi strani obstajajo tehtni pomisleki glede uporabe umetne inteligence v sodstvu. Ena od glavnih skrbi je, da bi umetna inteligenca vplivala na neodvisnost sodnikovega odločanja. Zelo vprašljivo namreč je, iz katere baze podatkov naj umetna inteligenca zajema, kako zagotoviti zadostno stopnjo transparentnosti odločanja, kako preseči meje strojnega učenja, ki temelji na človeškem vnosu podatkov in zapletenih matematičnih algoritmih, itd. Robot-sodnik bi lahko povsem napačno razlagal pravo v danem življenjskem primeru, odsotnost empatije pa bi lahko vodila v prestroge in nevzdržne odločitve. Pomisleki pa se pojavljajo tudi glede odgovornosti sodnika za sprejete odločitve.

V prihodnosti bi lahko umetna inteligenca v sodstvu prinesla številne prednosti, saj bi lahko pomagala pri hitrejših in bolj učinkovitih sodnih postopkih, s tem pa zmanjšala stroške in čas, ki ga sodni postopki zahtevajo. Poleg tega bi lahko umetna inteligenca pomagala pri izboljšanju kakovosti sodnih odločitev, saj bi lahko analizirala velike količine podatkov in tako pomagala sodnikom pri odločanju.

Čeprav ima velik potencial za izboljšanje sodnega sistema, mora biti umetna inteligenca uporabljena na ustrezen način in v primernem obsegu, upoštevajoč etične in pravne vidike. Zato bi morali pozorno spremljati njen razvoj in premišljeno odločati o njeni uporabi. Paziti je treba (ali bo treba), da se njena uporaba ne izkaže za nepravično in ne vodi do neenakosti pri obravnavi življenjskih primerov. Pravniki bodo morali tesno sodelovati s strokovnjaki informacijske in drugih strok, da ne bo prišlo do črnih scenarijev, ki bi pripeljali do neredov v družbi. Vselej se moramo zavedati, da je človek tisti, ki ustvarja umetno inteligenco, pri čemer v tem trenutki ni jasno, kakšne so lahko vse implikacije takega napredka. Ali povedano drugače: kdaj človek postane stroj in kdaj stroj preneha biti človek.

Advertisement

Opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ni v neskladju z Ustavo

Ustavno sodišče se je z omejevanjem dela zdravstvenih delavcev izven javnega zavoda ukvarjalo že v zadevi št. U-I-198/19, v kateri je obravnavalo zahtevo poslank in poslancev Državnega zbora, ki je neposredno naslavljala 53.b člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). O navedeni zadevi je presojalo prejšnji mesec in odločilo, da člen 53.b ZZDej ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je tokrat obravnavalo zahtevo reprezentativnega sindikata v zdravstvu. Procesne pogoje za vsebinsko obravnavo je zahteva izpolnjevala samo v delu, v katerem se je nanašala na tretji odstavek 53.a člena ZZDej. Ta določa, da je opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ni v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih določa ta zakon, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sindikat meni, da gre za neutemeljeno neenako obravnavo zdravstvenih delavcev v javnem zavodu v primerjavi z zdravstvenimi delavci pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti pa tudi v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju, saj naj bi bila samo za njih izključena možnost milejše obravnave glede na intenziteto posamezne kršitve po splošni delovnopravni ureditvi.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ne pomeni samo posebne ureditve konkurenčne prepovedi na zdravstvenem področju (kot izhaja iz zahteve), ampak tudi posebno ureditev dopolnilnega dela na tem področju. ZZDej postopka izredne odpovedi za zdravstvene delavce ni posebej uredil, zato se v zvezi s tem uporabljajo določbe iz splošne delovnopravne ureditve. Ob primerjavi zakonskih ureditev za primerjane skupine delavcev je bilo ugotovljeno, da so vse skupine delavcev lahko podvržene izredni odpovedi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi ali določb o dopolnilnem delu, če je izpolnjen dodaten pogoj, ki ga določa ZDR-1 kot splošna delovnopravna ureditev za vse enako, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Od obstoja dodatnega pogoja v konkretnih okoliščinah je zato odvisno, ali bo delodajalec ob ugotovljeni kršitvi zdravstvenemu delavcu podal izredno odpoved ali pa bo izbral katerega od drugih milejših ukrepov iz splošne delovnopravne ureditve v skladu z intenziteto kršitve (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ali disciplinska sankcija). Uvedba posebnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zdravstvenim delavcem z ZZDej ni izključila splošne delovnopravne ureditve, s tem pa ostalih možnih ukrepov, ki so na voljo glede na intenziteto posamezne kršitve. Posledično to pomeni, da izpodbijana zakonska ureditev vse primerjane skupine obravnava v bistvenem enako. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da 53.a člen ZZDej ni v neskladju z Ustavo.

Vir: Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/18 z dne 16. februarja 2023.