Kategorija: Demokracija

Spomnimo: sovražni govor je kaznivo dejanje!

Dodano Avtor N.G.Značka DemokracijaKomentiraj

Javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni, praviloma nespremenljivi okoliščini posameznika, je kaznivo dejanje, če ga storilec stori bodisi na način, ki lahko potencialno ogrozi ali moti javni red in mir bodisi z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev. Prepoved razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, je namenjena zavarovanju vrednote mirnega sobivanja v državni skupnosti. 

Temeljna pravna dobrina, ki se varuje s tem kaznivim dejanjem je javni red in mir, pa tudi človekovo dostojanstvo, ki ima v demokratični družbi poseben pomen in je, kot je večkrat zapisalo Ustavno sodišče, v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Pomemben cilj uzakonitve tega kaznivega dejanja je preprečiti na predsodkih temelječo diskriminacijo deprivilegiranih, ranljivih družbenih skupin.   

Vrhovno sodišče besedilo prvega odstavka 297. člena Kazenskega zakonika razlaga tako, da  v primerih, ko je bilo dejanje storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, če so podani ostali zakonski znaki za obstoj kaznivega dejanja, ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru. Besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, pa je treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine. Sodišče mora v okviru opisa dejanja, na podlagi okoliščin obravnavanega življenjskega primera presoditi, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri tem samo abstraktna nevarnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru ne zadošča.   

Vir: sodisce.si.

Advertisement

Ponesimo lahko berljivo Ustavo Republike Slovenije med ljudi

Dodano Avtor N.G.Značka DemokracijaKomentiraj

Včasih se pojavijo posamezniki, ki se s svojimi idejami in zagonom povzdignejo demokracijo in človekove pravice na tisto raven, ki bi si jo želeli živeti, jo ohranjati in prepustiti mlajšim generacijam.

Ideja o lahko berljivi Ustavi se je pojavila na sestanku upravnega odbora društva LABRA – društvo za prilagojeno obliko komunikacij, na katerem so člani društva premlevali o dostopnosti informacij v Sloveniji. Živi Jakšić Ivačič se je bežni komentar o ustavi, napisani v lahkem branju, tako zasidral v misli, da ji ni dal miru in odločila se je s svojimi kolegicami poskusiti.

Projekt, ki bi ga morda pričakovali iz vrst akademskih pravnih strokovnjakov in praktikov, je tako izšel iz povsem drugega strokovnega kroga. V petih letih je namreč lahko berljivo ustavo skupaj prirejalo 19 študentov specialne in rehabilitacijske pedagogike s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Proces prirejanja je bil dolg, prirejevalci so odhajali in prišli so novi, kar je bilo dobrodošlo, saj so si tako študentje lahko razdelili delo in soustvarjali proces prirejanja.

Ko so prirejevalci uspeli prirediti člene v lahko branje, napisati njihove razlage in podrobneje razložiti besede ali besedne zveze, za katere so menili, da jih bodo bralci težje razumeli, so se odločili pritegniti k sodelovanju skupino devetih testnih bralcev z motnjami v duševnem zdravju iz VDC Želva in dve strokovni sodelavki iz VDC Želva. Ker je vsebina Ustave zahtevna in vsebuje pravne izraze, katerih razumevanje terja od bralca določeno predznanje, toliko bolj pa njihovo poenostavljanje oziroma prirejanje, so člani projekta poiskali pomoč med pravniki. Svojega zaveznika so našli v upokojenem sodniku Vrhovnega sodišča RS mag. Ivanu Robniku.

Pri soustvarjanju lahko berljive ustave so tako sodelovali prav tisti, ki bi jim pravo moralo najprej služiti in posrkbeti za njihovo pravno varnost. Zato se ni mogoče otresti občutka, da smo pravniki zaspali v svojem poslanstvu, se zaprli v pravne samostane in pustili druge pred vrati vzvišenega znanja. To, da se ideja o obstoju preprostih pravnih besedil, ki bi jih lahko razumel slehernik, danes zdi utopična, nakazuje na globlji razkol med tistim, kar pravo je, in tistim, kar bi pravo moralo biti. Živa Jakšić Ivačič in njena skupina, skupaj z mag. Ivanom Robnikom, je nehote s prstom pokazala v to pereče vprašanje in našla odgovor. Vsakega zakona žal ne bo mogoče še lep čas prirediti v lahko berljivo obliko, vendar pa je prvi pomemben korak že storjen in tista visoka vrata pravnega znanja niso več zaprta.

In kakšna je lahko berljiva ustava?

Vsebina izvornega besedila ustave je predstavljena v lahko berljivi obliki. Vsak člen pa ima svojo razlago. Zahtevnejše besede ali besedne zveze, ki se v besedilu pogosto pojavljajo, kot so denimo državljan, predsednik vlade, sodnik, poslanec in državni zbor, so dodatno pojasnjene v slovarju težjih besed, ki se nahaja na koncu knjige. Bralec jih hitro prepozna, saj so odebeljene. Besedilo dodatno bogatijo ilustracije z opisi, ki so bralcu v pomoč pri razumevanju vsebine ustavnih določb.

Ker so pripravljalci lahko berljive ustave zavedali, da so potrebe bralcev različne, so izdali dve različici knjige – eno z velikimi in eno z malimi tiskanimi črkami . S tem so omogočili lažjo dostopnost besedila za širši krog ljudi.

lahko_berljiva_ustava_rs_male_tiskane-1Prenos

Več: RTVSLO; Zveza Sožitje.

Zakaj je Ustavno sodišče razveljavilo vladne sklepe in odlok glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter glede izvajanja pouka na daljavo

Dodano Avtor N.G.Značka Demokracija,Država,Informacije,SodstvoKomentiraj

Pobudnika, stara sedem in devet let, ki obiskujeta osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami, sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (v nadaljevanju Odlok) v zvezi s sklepom Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o podaljšanju uporabe ukrepov in omejitev iz Odloka (v nadaljevanju sklep Vlade z dne 5. novembra 2020). Iz vsebine pobude izhaja, da neskladje z Ustavo očitata tako izpodbijanima določbama Odloka kot tudi sklepu Vlade z dne 5. novembra 2020. Vložila sta tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o začasnem izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih in glasbenih šolah na daljavo (v nadaljevanju sklep ministrice). 

Ustavno sodišče je pri presoji pobude obravnavalo:

  • sklep Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. 11. 2020 in št. 00717-49/2020/6 z dne 12. 11. 2020,
  • sklep Vlade št. 18100-24/2020/4 z dne 26. 11. 2020,
  • Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/20) in
  • sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. 11. 2020.

Glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja

Začasno zbiranje ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 prepoveduje Odlok. Materialno podlago za sprejetje Odloka pomeni Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20 – v nadaljevanju ZNB), ki v tretjem odstavku 39. člena določa, da lahko, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, Vlada odredi prepoved zbiranja ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Z Odlokom je bil takšen ukrep sprejet.  

Na podlagi izpodbijanih 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka velja prepoved zbiranja tudi v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, razen v tistih, ki so ustanovljeni za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Izpodbijani določbi se nanašata na pobudnika. Pobudnika obiskujeta osnovno šolo, v kateri poteka vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Prvi pobudnik obiskuje prilagojen program in zanj velja 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Na drugega pobudnika, ki obiskuje poseben program osnovne šole, se nanaša 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Navedbe pobudnikov, da drugi pobudnik ni zajet niti v 5. točki prvega odstavka 1. člena Odloka, ker javne šole niso zavodi iz petega odstavka 18. člena ZUOPP-1, niso utemeljene. Po ZUOPP-1 so organizacije, ki lahko izvajajo posebne programe vzgoje in izobraževanja, sicer res razdeljene na javne šole, javne zavode in javne socialnovarstvene zavode, kar pa ne pomeni, da se pojem zavod za vzgojo in izobraževanje iz 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka ne more nanašati tudi na osnovne šole, ki izvajajo poseben program vzgoje in izobraževanja. Upoštevaje drugi odstavek 1. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96 – ZZ) so namreč zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, osnovna šola pa je takšna organizacija.  

V zvezi s časovno veljavnostjo ukrepov iz 1. člena Odloka je v 4. členu Odloka določeno, da strokovno utemeljenost ukrepov iz tega odloka Vlada ugotavlja vsakih sedem dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, da se ti ukrepi še naprej uporabljajo, ali pa ukrepe spremeni oziroma odpravi ter o tem obvesti Državni zbor in javnost. Napotitev 4. člena Odloka na periodično odločanje Vlade o tem, ali ukrepi iz Odloka še vedno veljajo, pomeni, da lahko pravno podlago za uporabo ukrepov iz Odloka po poteku sedmih dni od njegove izdaje pomenijo le sklepi Vlade o nadaljnji uporabi oziroma o podaljšanju teh ukrepov. Veljavnost ukrepov zgolj na podlagi Odloka se je tako iztekla že po sedmih dneh od njegove izdaje, njihova nadaljnja veljavnost pa je bila odvisna od veljavnosti nadaljnjih sklepov Vlade o njihovem podaljšanju.  

Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati.

Sklep UStavnega SODIŠČA RS U-I-445/20 Z dne 3. 12. 2020.

O podaljšanju uporabe ukrepov iz Odloka je Vlada do sedaj odločala trikrat. Iz sklepa z dne 5. novembra 2020 izhaja, da se je Vlada seznanila s strokovno oceno strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 in odločila, da se uporaba ukrepov in omejitev, ki so določene v Odloku, podaljša za sedem dni. S sklepoma z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 pa je Vlada, prav tako na podlagi seznanitve z oceno strokovne komisije, odločila, da se veljavnost ukrepov iz Odloka podaljša (še) za štirinajst oziroma sedem dni.  

S temi sklepi je Vlada na izviren način določila nadaljnjo veljavnost ukrepov iz Odloka. Tako je na abstrakten način uredila pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanašajo (vzgojno-izobraževalni zavodi in zlasti učenci, ki jih obiskujejo). To pomeni, da so omenjeni sklepi Vlade po svoji vsebini predpis. Ustavno sodišče šteje namreč za predpis vsak akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, oziroma ki vsebuje pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke (t. i. eksterno delovanje). Ustavno sodišče ugotavlja, da sklepi niso bili uradno objavljeni, kar pa ne vpliva na to, da jih po vsebini ne bi opredelili kot predpise. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je namreč za opredelitev podzakonskega akta za predpis ključna njegova vsebina (materialni kriterij) in ne naziv ali subjekt oziroma postopek sprejemanja.  

Okoliščina, da sklepi Vlade niso bili objavljeni, vpliva na njihovo veljavnost in posledično tudi na veljavnost ukrepov iz Odloka. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Glede na medsebojno povezanost tega sklepa s sklepoma Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 (z vidika obravnavane problematike gre za po vsebini enake akte) in povezanost teh sklepov z Odlokom, katerega veljavnost naj bi podaljševali, je Ustavno sodišče po 30. členu ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti sklepov z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020. Sklepa o začetku postopka za oceno ustavnosti sklepov Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 Ustavno sodišče ni vročilo v odgovor Vladi, saj se je do akta z enako vsebino (to je do sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020) že imela možnost izjaviti v okviru odgovora na pobudo in je to tudi storila. Zato je Ustavno sodišče lahko takoj sprejelo tudi odločitev glede teh dveh sklepov. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 in z dne 12. novembra 2020 se zato nista smela uporabljati, sklep Vlade z dne 26. novembra 2020 pa se ne sme uporabljati. O tem je Ustavno sodišče odločilo v 1. in 2. točki izreka. Odločitev Ustavnega sodišča se nanaša na tiste dele sklepov, ki so povezani z izpodbijanim Odlokom, to je na 1. točko sklepa z dne 5. novembra 2020, drugo alinejo 1. točke sklepa z dne 12. novembra 2020 in šesto alinejo a) dela 1. točke sklepa z dne 26. novembra 2020.  

Kot že navedeno, so bili ukrepi o prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja na podlagi 1. člena Odloka veljavni le prvih sedem dni od začetka uporabe Odloka, v nadaljevanju pa je bila njihova veljavnost odvisna od veljavnosti sklepov Vlade o njihovem podaljšanju. S sklepi Vlade z dne 5. novembra 2020, z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020, ki niso niti začeli veljati, ukrepi iz Odloka niso bili veljavno podaljšani. S tem je veljavnost 1. člena Odloka in v tem okviru s pobudo izpodbijanih določb iz tega člena Odloka dejansko prenehala. V takem primeru Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS odloči o ustavnosti izpodbijanega predpisa, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Takšnih posledic pobudnika nista izkazala. Na podlagi gornjih ugotovitev za zaprtje šole, v katero sta vključena pobudnika, namreč ni več pravne podlage. Če niso izpolnjeni pogoji za presojo neveljavnega predpisa iz 47. člena ZUstS, Ustavno sodišče pobudo praviloma zavrže (tretji odstavek 25. člena ZUstS). Vendar pa pobudnika zatrjujeta, da gre za zadevo, ki naj bi odpirala pomembna ustavnopravna vprašanja, ki bodo v primeru podaljšanja ukrepov in ob morebitnih ponavljajočih se valovih epidemije znova aktualna, in predlagata, naj Ustavno sodišče odloči o pobudi tudi v primeru prenehanja veljavnosti izpodbijanih predpisov.  

Z vprašanjem, ali lahko Ustavno sodišče, čeprav pogoji iz 47. člena ZUstS niso izpolnjeni, presoja tudi akte, ki ne veljajo več, se je Ustavno sodišče že ukvarjalo. V odločbi št. U-I-83/20 z dne 27. avgusta 2020 (Uradni list RS, št. 128/20) je zavzelo stališče, da ni namen prvega in drugega odstavka 47. člena ZUstS, ki pomenita izjemo od pravila, da se Ustavno sodišče osredotoči na presojo veljavnih predpisov, da bi Ustavnemu sodišču preprečili ustavnosodni nadzor nad zakonodajno ali izvršilno oblastjo v primeru predpisov, katerih veljavnost je izrazito vpeta v časovno omejene okvire. To bi namreč pomenilo, da se Ustavno sodišče sploh ne bi moglo izreči o ustavnosti aktov, ki se sprejemajo periodično in za časovno omejeno dobo, čeprav bi presoja naslavljala zelo pomembna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, ki se bodo sprejemali v prihodnosti. Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča zato lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. To bo takrat, kadar zahteva po pravni predvidljivosti na določenem področju urejanja družbenih razmerij izjemoma narekuje odločitev Ustavnega sodišča o posebno pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanjih sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti (27. točka obrazložitve v odločbi št. U-I-83/20).  

Pobuda obravnava vprašanje ustavne skladnosti predpisa, s katerim je bilo z namenom preprečiti širjenje epidemije COVID-19 določeno tudi zaprtje šol oziroma zavodov, ki izvajajo vzgojno-izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Ugotovljena neveljavnost tega predpisa ni posledica izboljšanja epidemiološke slike na območju Republike Slovenije, ki bi narekovala sprejem odločitve Vlade o odpravi teh ukrepov, temveč zgolj posledica tega, da sklepi Vlade, s katerimi je Vlada nameravala podaljšati veljavnost teh ukrepov, zaradi formalnih pomanjkljivosti v zvezi z njihovo izdajo, niso začeli veljati (glej zgoraj). Glede na to je že iz tega razloga mogoče pričakovati, da bo takšen ukrep Vlada lahko znova sprejela. Poleg tega se virus SARS-CoV-2 v državi (pa tudi izven nje) še vedno širi in je zato tudi iz tega razloga v prihodnosti razumno pričakovati možnost sprejetja novih enakih oziroma podobnih ukrepov. Časovna veljavnost takšnih ukrepov bo omejena z epidemiološko sliko v državi, kar bi lahko povzročilo, da Ustavno sodišče tudi takrat ne bi moglo opraviti vsebinske presoje ustavnosti takšnih ukrepov. Glede na to, da izpodbijana ureditev lahko pomeni omejitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin tako ranljive skupine oseb, kot so otroci s posebnimi potrebami, gre po presoji Ustavnega sodišča v tej zadevi za odločitev o pomembnem precedenčnem ustavnopravnem vprašanju. Glede na to je javni interes po vsebinski presoji ne več veljavnih izpodbijanih določb Odloka utemeljen in je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka sprejelo (3. točka izreka).

Glede izvajanja pouka na daljavo  

Zaradi zaprtja šol je bil 5. novembra 2020 sprejet tudi sklep ministrice za izobraževanje o začasnem šolanju na daljavo. Materialno podlago za njegovo sprejetje je pomenil ZZUOOP, ki v prvem odstavku 104. člena določa, da lahko, če je to potrebno za omilitev in odpravo posledic COVID-19, vzgojno-izobraževalno delo (pouk in druge oblike organiziranega dela) z učenci, dijaki in študenti v osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, glasbenih šolah, srednjih in višjih strokovnih šolah poteka v obliki izobraževanja na daljavo. O tem s sklepom odloči minister, pristojen za izobraževanje. Časovna omejitev veljavnosti tega sklepa ni z ničemer določena, kar pomeni, da bo veljal do preklica.  

Izpodbijani sklep določa, da se zaradi poslabšanja epidemiološke situacije v vzgojno-izobraževalnih zavodih začasno izvaja vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, in sicer v osnovnih šolah in glasbenih šolah. Izraz osnovna šola v tem sklepu je treba razumeti tako, da se nanaša na vse osnovne šole, vključno s tistimi, ki izvajajo prilagojene in posebne programe izobraževanja. Izraz osnovna šola je namreč splošen. Zato je neutemeljeno sklicevanje pobudnikov na to, da se sklep nanju morda sploh ne nanaša.  

Tudi izpodbijani sklep ministrice, tako kot v 12. točki navedeni sklepi Vlade, ni bil uradno objavljen. In tudi ta sklep je po svoji naravi predpis. Zakonodajalec je namreč sprejetje odločitve o tem, da poteka vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, v celoti prepustil ministru, pristojnemu za izobraževanje (prvi odstavek 104. člena ZZUOOP). Sklep ministrice zato pomeni izvirno odločitev ministrice o izvajanju pouka na daljavo. S tem na abstrakten način ureja pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanaša.  

Ustavno sodišče je tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sklepa ministrice sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS tudi v zvezi s tem sklepom takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Kot že navedeno, lahko predpis začne veljati le, če je objavljen. Predpisi državnih organov morajo biti objavljeni v uradnem državnem glasilu (glej 154. člen Ustave). Ker sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, ni bil objavljen, ni začel veljati in se ne sme uporabljati (4. točka izreka).

Sklep

Ustavno sodišče je jasno poudarilo eno temeljnih ustavnih načel, ki ga vlada RS ni upoštevala. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu. Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Objava na spletu ne more nadomestiti objave v Uradnem listu RS.

Vir: Ustavno sodišče RS.

Joe Biden z 90-odstotno možnostjo zmage

Dodano Avtor N.G.Značka Demokracija,Komentar,Mednarodna politika,Politika,Ustavno pravoKomentiraj

Dan pred ameriškimi volitvami. Bo zmagal Joe Biden ali Donald Trump? Napovedni volilni model, ki ga je izdelal ameriški statistik in avtor Nate Silver, pripisuje 90-odstotno možnost zmage Bidnu. Ampak taki modeli so že zgrešili, zato Silver opozarja, da še vedno obstaja 10-odstotna možnost, da zmaga Trump. To je približno tolikšna verjetnost, pojasnjuje Silver, kot verjetnost, da dežuje v središču Los Angelesa. In tam dejansko dežuje približno 36 dni na leto.

Biden bi po tem volilnem modelu na dan 2. novembra 2020 prejel 350 elektorskih glasov (ang. electoral votes) …

… in 53,3 odstotka večine glasov (ang. popular vote).

Ker gre zgolj za prognozo, čeprav natančno in verodostojno, Silver opozarja, da lahko Trumpu še vedno prinesejo prednost elektorski glasovi. Prednost, ki jo ima Biden v Pennsylvaniji, ki je t. i. tipping-point state (prelomna država), je solidna, ne pa tudi osupljiva (Biden vodi v povprečju le za pet točk). Čeprav bi Biden lahko zmagal tudi brez Pennsylvanije, pa ni mogoče izključiti niti Trumpove zmage na drugačne, manj legitimne načine, česar pa Silverjeva prognoza ne upošteva.

Ker so ekstremi v zadnjem letu v ZDA postali del vsakdanjika, ne gre zanemariti niti scenarija, po katerem se predstavniški dom in senat ne bi mogla odločiti o zmagovalcu volitev. Če v predstavniškem domu do 20. januarja 2021, opoldne, ne bodo dosegli soglasja o tem, kdo je zmagovalec volitev, bo ameriški podpredsednik postal vršilec dolžnosti predsednika (t. i. acting president), seveda pod predpostavko, da se bo senat sporazumel glede podpredsednika. Če nobeno od teh teles ne bo odločilo o zmagovalcu volitev do navedenega datuma, bo v skladu z aktom o nasledstvu predsednika predsednica kongresa Nancy Pelosi, po odstopu svojega sedeža v kongresu, nastopila funakcijo predsednice ZDA, in sicer vse do razrešitve vprašanja zmagovalca volitev.

Vir: FiveThirtyEight; 3 USC 19: Vacancy in offices of both President and Vice President; officers eligible to act.

Prelomna sodba Vrhovnega sodišča: sovražni govor je kaznivo dejanje

Dodano Avtor N.G.Značka Demokracija,Informacije,Kazensko pravo,Komentar,Sodna praksa,SodstvoKomentiraj

Javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni, praviloma nespremenljivi okoliščini posameznika, je kaznivo dejanje, če ga storilec stori bodisi na način, ki lahko potencialno ogrozi ali moti javni red in mir bodisi z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev. Prepoved razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, je namenjena zavarovanju vrednote mirnega sobivanja v državni skupnosti.

Temeljna pravna dobrina, ki se varuje s tem kaznivim dejanjem je javni red in mir, pa tudi človekovo dostojanstvo, ki ima v demokratični družbi poseben pomen in je, kot je večkrat zapisalo Ustavno sodišče, v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Pomemben cilj uzakonitve tega kaznivega dejanja je preprečiti na predsodkih temelječo diskriminacijo deprivilegiranih, ranljivih družbenih skupin.  

Vrhovno sodišče besedilo prvega odstavka 297. člena Kazenskega zakonika razlaga tako, da  v primerih, ko je bilo dejanje storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, če so podani ostali zakonski znaki za obstoj kaznivega dejanja, ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru. Besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, pa je treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine. Sodišče mora v okviru opisa dejanja, na podlagi okoliščin obravnavanega življenjskega primera presoditi, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri tem samo abstraktna nevarnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru ne zadošča.  

V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje izreklo obsodilno sodbo, višje sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe. V konkretni kazenski zadevi beseda grožnja ni bila izrecno uporabljena, vendar zapis, sicer eden od številnih v tistem času objavljenih na določenem spletnem portalu, ki s svojo vsebino napotuje na uporabo eksploziva in strelnega orožja zoper romsko skupnost, v povezavi z glasbeno željo, v kateri se pevec sprašuje, kam so odšli vsi Romi (cigani), po vsebini pomeni grožnjo per se. Glede na to, da je romski skupnosti že ustavno zagotovljeno dodatno varstvo in s tem pozitivna diskriminacija, kar je glede na zgodovinsko izkušnjo te skupnosti tudi razumljivo, obdolženčev predlog za rešitev “problema” vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, tako da ni potrebno, da bi bil izpolnjen še dodatni pogoj, da bi ravnanje storilca privedlo do potencialne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Vrhovno sodišče je zato vloženi zahtevi za varstvo ugodilo in ugotovilo, da je bila s sodbo sodišče druge stopnje kršena določba prvega odstavka 297. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Na Ministrstvu za pravosodje so pozdravili odločitev Vrhovnega sodišča glede sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora in poudarili, da se zavedajo vedno večje problematike sovražnega govora, saj ima izjemno negativen vpliv na družbo in družben diskurz. Ob temo so še dodali, da so pristojna telesa Sveta Evrope podala stališče, da imamo v Sloveniji težave z razumevanjem pravne tematike, ki se nanaša na sovražni govor in težave z družbenim odzivom na pojav širjenje sovraštva. S to odločitvijo sodna praksa odpravlja ozko tolmačenje Vrhovnega državnega tožilstva 297. člena KZ-1, kar je prvi korak k temu, da se bo sodna praksa lažje izoblikovala.

Gre, torej, za prelomno odločitev v pravem pomenu besede in utemeljeno lahko pričakujemo ostrejše sankcioniranje sovražnega govora. Vendar pa – razumeti moramo, da se vsaka sprememba zgodi najprej “v glavah ljudi”. Do kdaj bomo, torej, pasivno sprejemali sovražne zapise na spletnih omrežjih in forumih? Kako dolgo bomo oklevali, preden bomo naredili konec demagoškemu nastopanju politikov, ki ima pogosto vse elemente sovražnega govora? Do kdaj se bomo slepili, da je sovraštvo upravičen odziv do drugače mislečih?

Več: sodisce.si; Ministrstvo za pravosodje.

How Kavanaugh Will Change The Supreme Court | FiveThirtyEight

Dodano Avtor N.G.Značka Demokracija,Informacije,Osebnosti,Politika,Pravniki,SodstvoKomentiraj

It has been difficult to precisely measure the ideology of federal appeals court judges such as Kavanaugh, mostly because of the large number of courts and the wide variation in issues considered by them, so there is some debate over just how conservative he will be when he reaches the highest court in the land. But every available measure, and the entries on his résumé, indicate that Kavanaugh will be conservative, and perhaps very much so. Judicial Common Space scores, for example — which use the ideology of nominating politicians for measuring the ideology of appeals judges — put him adjacent to the arch-conservative Justice Clarence Thomas, as seen below. And Kavanaugh did little during his confirmation hearing to disabuse observers of this possibility — at one point, he called the allegations against him (which he vehemently denied) “revenge on behalf of the Clintons.”Since July, when President Trump announced his most recent nomination to the Supreme Court, FiveThirtyEight has been analyzing the effects of a potential Justice Kavanaugh — a potential that is now reality. Kavanaugh was confirmed on Saturday by a 50-48 vote in the Senate. Based on what we know about measuring the ideology of justices…

Več na: How Kavanaugh Will Change The Supreme Court — Features – FiveThirtyEight.