Zagovornik načela enakosti je opravil oceno diskriminatornosti predpisov, na podlagi katerih so se učenci in dijaki zaradi epidemije 47 tednov šolali na daljavo. Organ za varstvo pred diskriminacijo je ocenil, da je zaprtje šol otroke in mladostnike postavilo v slabši položaj na podlagi njihove starosti v primerjavi z drugimi skupinami prebivalstva na področju dostopa do ustavne pravice do izobrazbe in šolanja iz 57. člena Ustave. Ocenil je tudi, da je imelo zaprtje šol negativne posledice še posebej za ranljive skupine otrok in mladostnikov. Ukrepi so v primerjavi z drugimi prebivalci nesorazmerno prizadeli tudi starše in skrbnike šolajočih se otrok, ki so morali prevzeti skrb za izvajanje šolanja na daljavo, zlasti ženske. Zagovornik je zato vladi in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) priporočil, naj se v bodoče vzdržita dolgotrajnega zapiranja šol za vse.

Zagovornik je po prejetju več prijav domnevne diskriminacije zaradi šolanja na daljavo opravil oceno diskriminatornosti odlokov in sklepov, ki so bili podlaga za delno ali popolno zaprtje šol med epidemijo novega koronavirusa.

V postopku ocene diskriminatornosti teh predpisov je ocenjeval vpliv dolgotrajnega izobraževanja na daljavo najprej na vse učence in dijake ter ločeno še na otroke in mladostnike, ki izhajajo iz ranljivih skupin. Opravil je tudi oceno vpliva zaprtja šol na starše ali skrbnike šolajočih se otrok.

Zagovornik je ocenil, da so imeli ukrepi diskriminatorne učinke za vse otroke in mladostnike. Država jih je v njihovih ustavnih pravicah bistveno bolj omejila kot primerljive skupine, s čimer je posegla v njihovo pravico do šolanja in izobrazbe.

V postopku ocene diskriminatornosti je ugotovil, da je šolanje na daljavo po kakovosti neprimerljivo s šolanjem v šoli. Šola namreč poleg podajanja znanja zagotavlja tudi vzgojo, socializacijo in socialno oskrbo, organizirano športno vadbo, krožke, varno okolje, za otroke in mladostnike iz socialno šibkih skupin pa tudi topel obrok.

Zagovornik je tudi na podlagi odzivov šol, ki jih je v postopku prosil za podatke, ocenil, da je imelo šolanje na daljavo še posebej negativen učinek na ranljive skupine otrok in mladostnikov na podlagi njihovega premoženjskega stanja, invalidnosti, rase ali etničnega porekla, narodnosti, državljanstva, jezika, družbenega položaja in tudi kraja bivanja. Vsi namreč niso imeli primernih pripomočkov in razmer, da bi lahko enako dobro osvojili snov, kot bi jo v šoli.

Po pregledu raziskav, poročil in strokovnih znanstvenih člankov je ocenil še, da je ukrep izobraževanja na daljavo v slabši položaj postavil starše šolarjev v primerjavi s tistimi, ki otrok nimajo. Še posebej je zaprtje vzgojno-izobraževalnih ustanov vplivalo na matere oziroma skrbnice, ki so večinoma prevzele bistveno večji delež skrbi za varstvo in ustrezno šolanje otrok ter zato prejemale nižje dohodke, kot bi jih sicer, kar bo imelo učinek tudi na njihove pokojnine. Ukrep šolanja na daljavo je tako še utrdil obstoječe neenakosti med spoloma v družbi.

Zagovornik je v oceni diskriminatornosti s testom sorazmernosti zavrnil, da bi lahko tako dolgotrajno šolanje na daljavo obravnavali kot izjemo od prepovedi diskriminacije. Ocenil je sicer, da je bil cilj zaprtja šol legitimen, saj je zasledoval preprečitev širjenja novega koronavirusa. Po pregledu temeljev za sprejetje ukrepa in njegovih učinkov pa je ocenil, da dolgotrajno zaprtje šol ni bilo ne ustrezno, ne edino možno in niti ne sorazmerno sredstvo za doseganje zastavljenega cilja.

Zagovornik je zato vladi in MIZŠ priporočil, naj bo morebitno prihodnje zaprtje šol uvedeno le kot skrajni ukrep. Ukrepi za obvladovanje širjenja novega koronavirusa pa naj se sprejemajo ob aktivnem sodelovanju in maksimalnem upoštevanju epidemiološke, pedagoške, psihološke in pedopsihiatrične stroke.

Vir: Zagovornik načela enakosti.