Boj za pravno znanost

Tako se začne prodorno in izzivalno besedilo drobnega spisa z naslovom Boj za pravno znanost, v katerem nemški pravni teoretik Hermann Kantorowicz razpravlja o naravi in vlogi sodnikovega dela. V Boju za pravno znanost Kantorowicz obračuna s temeljnimi postulati še danes zaznavne ideologije sodniškega odločanja: s samorazumevanjem sodnika kot uradnika, zahtevo po izključnem opiranju na intelekt in logiko, predstavo o samozadostnosti zakona kot pravnega vira ter objektivnostjo sodniškega odločanja.

Spis, ki je povrozročil pravi vihar v nemškem pravnem prostoru, je pokazal pot pravnemu realizmu v ZDA in postavil okvire naravi in vlogi sodnikovega dela.

Besedilo je v slovenščino prevedla Vera Lamut za GV Založbo.

Vir: GV Založba.

Pod črto

Herman Kantorowicz (rojen 18. novembra 1877, Posen, Nemčija, umrl 12. februarja 1940, Cambridge, Velika Britanija) je bil nemški profesor na unIverzah v Freiburgu in Kielu, pozneje pa tudi v ZDA, Italiji in Veliki Britaniji. S svojo doktrino svobodnega prava (nem. Freirechtslehre) je prispeval k razvoju sociologije prava.

Advertisement

dr. Mojca Zadravec: Pravičnost kot ljubezen

Pri razumevanju pravičnosti kot matematične formule enakosti se pojavi vrsta nejasnosti, pravo, ki poskuša slediti tako opredeljeni pravičnosti, pa se nenehno srečuje s pomembnimi vprašanji: enakost česa oziroma koga je pravična, kakšna enakost in predvsem – zakaj enakost? Če pravičnost v različnih primerih narekuje uporabo različnih oblik enakosti (ker bi bila uporaba določene oblike enakosti nepravična), potem enakost ne more biti njeno bistvo ali končni cilj.

Pravičnost kot najvišja ideja prava, ki ureja medsebojne odnose, mora biti ideal teh odnosov. Zato je lahko povezana le s pojmi, ki sami po sebi pomenijo nekaj dobrega. Pojem, ki pomeni dobro, hkrati pa je ideal dobro urejenih medsebojnih odnosov, je ljubezen, zaradi česar je po mnenju dr. Zadravčeve pojem ljubezni vsebinsko bližje pravičnosti kot enakost.

Več o knjigi tukaj.


Vir: GV Založba.