Kategorija: Sodna praksa

Opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ni v neskladju z Ustavo

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksa

Ustavno sodišče se je z omejevanjem dela zdravstvenih delavcev izven javnega zavoda ukvarjalo že v zadevi št. U-I-198/19, v kateri je obravnavalo zahtevo poslank in poslancev Državnega zbora, ki je neposredno naslavljala 53.b člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). O navedeni zadevi je presojalo prejšnji mesec in odločilo, da člen 53.b ZZDej ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je tokrat obravnavalo zahtevo reprezentativnega sindikata v zdravstvu. Procesne pogoje za vsebinsko obravnavo je zahteva izpolnjevala samo v delu, v katerem se je nanašala na tretji odstavek 53.a člena ZZDej. Ta določa, da je opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki ni v skladu s pogoji in omejitvami, ki jih določa ta zakon, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sindikat meni, da gre za neutemeljeno neenako obravnavo zdravstvenih delavcev v javnem zavodu v primerjavi z zdravstvenimi delavci pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti pa tudi v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju, saj naj bi bila samo za njih izključena možnost milejše obravnave glede na intenziteto posamezne kršitve po splošni delovnopravni ureditvi.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana zakonska ureditev ne pomeni samo posebne ureditve konkurenčne prepovedi na zdravstvenem področju (kot izhaja iz zahteve), ampak tudi posebno ureditev dopolnilnega dela na tem področju. ZZDej postopka izredne odpovedi za zdravstvene delavce ni posebej uredil, zato se v zvezi s tem uporabljajo določbe iz splošne delovnopravne ureditve. Ob primerjavi zakonskih ureditev za primerjane skupine delavcev je bilo ugotovljeno, da so vse skupine delavcev lahko podvržene izredni odpovedi v primeru kršitve konkurenčne prepovedi ali določb o dopolnilnem delu, če je izpolnjen dodaten pogoj, ki ga določa ZDR-1 kot splošna delovnopravna ureditev za vse enako, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Od obstoja dodatnega pogoja v konkretnih okoliščinah je zato odvisno, ali bo delodajalec ob ugotovljeni kršitvi zdravstvenemu delavcu podal izredno odpoved ali pa bo izbral katerega od drugih milejših ukrepov iz splošne delovnopravne ureditve v skladu z intenziteto kršitve (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ali disciplinska sankcija). Uvedba posebnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zdravstvenim delavcem z ZZDej ni izključila splošne delovnopravne ureditve, s tem pa ostalih možnih ukrepov, ki so na voljo glede na intenziteto posamezne kršitve. Posledično to pomeni, da izpodbijana zakonska ureditev vse primerjane skupine obravnava v bistvenem enako. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da 53.a člen ZZDej ni v neskladju z Ustavo.

u-i-52-185Download

Vir: Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-52/18 z dne 16. februarja 2023.

Advertisement

Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano.
Če opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Temu nasproti zato stoji načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki v tem kontekstu zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice – tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja.

VSRS Sklep II Ips 32/2022 z dne 7. septembra 2022.

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

Odstop od vsebine dosedanje sodne prakse glede vprašanja višine oškodovančevega soprispevka

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

V obravnavani zadevi gre za vprašanje višine oškodovančevega soprispevka, ker je vede prisedel k pijanemu vozniku. Gre tudi za to, da se je v tej zadevi Vrhovno sodišče soočilo z odstopom nižjih sodišč od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.

S tem, ko sta nižji sodišči ob bistveno enakih dejanskih okoliščinah tožniku pripisali 65 % delež lastnega prispevka, drugače, kot jih je za bistveno enaka ravnanja oškodovancem pripisovala ustaljena sodna praksa, sta obšli ustaljeno sodniškopravno vsebino na tretjem odstavku 153. člena ter 171. člena OZ temelječega materialnopravnega pravila.

Revident je imel v tem delu torej prav. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da znova opravi materialnopravno vrednotenje. Pri tem je odstopilo od vsebine dosedanje sodne prakse, saj je ta pretirano toga (monolitna), neobčutljiva za razlikovanje različnih položajev ter tudi sicer po vrednotnem sporočilu o 20 % soprispevku oškodovanca ne ustreza več času, ki poudarja pomen posameznikove odgovornosti za lastna ravnanja.

Tožnik ni bil skrben do samega sebe. Skupaj z voznikom se je podal v nevarno avanturo, ki se je nato tudi tragično iztekla. Zavarovanec tožene stranke je pri tem prednjačil. Raven alkohola pri njem je bila že na mejnem prehodu 2,6 g/kg, v času nezgode celo prek 3 g/kg. Upravljal je z avtomobilom, ki je nevaren zato, ker se s svojo maso in ob večji hitrosti, ko gre nekaj narobe, lahko znajde s svojo gibalno količino v nepredvidljivem kavzalnem vrtincu. Ko pa je voznik opijanjen (kar je hkrati protipravno, krivdno ravnanje) v tej vzročni shemi rizike zgolj zvišuje. Bolj, ko je pijan, bolj jih zvišuje, bolj prevladujejo in kavzalni vrtinec je bolj in bolj smrtonosen. Tožnik je bil pri tem zviševanju rizika soudeležen ter je nanj pristajal.

Ker je šlo za njuno skupno pijančevanje, je mogoče po presoji Vrhovnega sodišča, oba vrednotna vzroka enakovredno umeriti na tehtnici. Glede na razloge v 47. točki te sodbe to narekuje, da bo ob pravilni uporabi 171. člena OZ tožnik upravičen do za polovico zmanjšane odškodnine ali povedano numerično, da znaša njegov soprispevek 50 %.

Vir: Sodba II Ips 50/2021 z dne 20. aprila 2022.

The Prodigal Son Demanding his Inheritance

Razlog dedne nevrednosti

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

Osrednji očitek, na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti,2 se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.

Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper.

Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru – drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja – vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti.

Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.

Vir: Sodba II Ips 75/2020 z dne 16. februarja 2022.

2 Ta pravda izvira iz zapuščinskega postopka po A. A. Tožnica je njena sestra in oporočna dedinja. Toženka je zapustničina hči, ki je v zapuščinskem postopku uveljavljala nujni dedni delež. Tožnica ji je oporekala, da je dedno nevredna. Oprla se je na 4. točko 126. člena Zakona o dedovanju. Ta dedno nevrednost navezuje na položaj, ko se je potencialni dedič huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika, ki ga je bil po zakonu dolžan preživljati, kakor tudi če ni hotel dati zapustniku potrebne pomoči.

Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati odpravnino v višini 14.793,81 EUR ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek, in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je nepravilen in brez pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica s sklenitvijo dogovora o vračilu preveč izplačanih bruto plač odpovedala pridobljeni pravici do preostanka odpravnine. Sodišče se je sklicevalo na sodno prakso (VDSS Pdp 160/2020 in VIII Ips 191/2018), ki pa stoji na stališču, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Le pravici oziroma terjatvi, ki jo je že pridobil, se lahko tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem,v mejah 3. člena ZPP, o njej sporazume. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, bi po mnenju tožnice sodišče lahko neposredno uporabilo le, če bi se stranki v dogovoru z dne 10. 3. 2018 izrecno dogovorili, da druga do druge nimata več nobenih obveznosti oziroma da so s tem razrešena vsa njuna medsebojna razmerja. Dogovor, ki ga je pripravila tožena stranka, pa vsebuje ugotovitev o višini odpravnine, ki pa je tudi po mnenju sodišča nepravilna, saj tožnici pripada višja odpravnina v skladu z določbami ZDR-1 in Kolektivne pogodbe kulturnih dejavnosti. Izračun odpravnine pa je pripravila tožena stranka kot močnejša stranka dogovora. Navedeno dejstvo je še toliko bolj pomembno, ker tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega in celoten znesek, ki je bil predmet pobota na strani tožene stranke, uveljavljal v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 70/2020. Očitno je, da tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega, kar pomeni, da bi bilo v nasprotju s temi dejstvi in načelom pravičnosti, če bi ga sodišče štelo kot odpoved pravici do višje odpravnine. Zato je tožnica upravičena do celotnega zneska, ki ji v skladu z zakonom pripada. Tožnica se preostanku odpravnine ni izrecno odpovedala. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke za izračun odpravnine. Višina odpravnine je bila med strankama sporna, saj v nasprotnem primeru tožnica sploh ne bi vložila tožbe v predmetnem postopku, tožena stranka pa je izračunu tožnice nasprotovala. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje do podrednega zahtevka, ko tožnica uveljavlja izplačilo odpravnine v skladu z določbami ZDR-1. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013. Takšno stališče je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo šestega odstavka 79. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgano nadaljuje z delom na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. Glede na to, da je bilo med strankama nesporno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi in se je druga pogodba iztekla v času veljavnosti ZDR-1 ter je tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo za določen čas, bi morala tožena stranka pri obračunu odpravnine priznati celotno delovno dobo pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo tako, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec finančne stroke za izračun višine odpravnine. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke. Upoštevaje dejansko ugotovitev, da sta se stranki o višini odpravnine sporazumeli s sklenitvijo dogovora z dne 10. 3. 2016, izračun odpravnine ni bil potreben. Njegova višina je namreč takšna, kot je bila dogovorjena. Znesek odpravnine, vsebovan v takšnem dogovoru, pa je v trditveno podlago vnesla tožnica, česar toženec ni prerekal (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V kolikor oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev v sporu niso odločilna ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, ker je odločitev o veljavnosti dogovora pomembna za odločitev v tej zadevi tudi iz razloga, ali tožnici pripada odpravnina v celoti ali se upošteva pobotan znesek s strani tožene stranke. Z opustitvijo dolžnega ravnanja je zato sodišče, po mnenju tožnice, kršilo določila pravdnega postopka, kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitvi, v zvezi s predlogom tožnice, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pdp 70/2020 obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za prekinitev postopka in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Po 206. členu ZPP sodišče odredi prekinitev postopka med drugim, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen). Po 13. členu ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. V takšnem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 23. 5. 2005 za določen čas od 1. 6. 2005 do 1. 6. 2010 za delovno mesto direktor; dne 1. 6. 2020 za določen čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015 za delovno mesto direktor ter dne 3. 6. 2015 za določen čas od 1. 6. 2015 do 31. 7. 2015 za opravljanje dela v. d. direktorice. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 7. 2015 in med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena o odpravnine. Sporna pa je bila višina odpravnine.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 70. členu določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Osnova za odmero odpravnine je po četrtem odstavku 79. člena ZDR-1 povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas v zadnjih treh mesecih oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tretjem odstavku 230. člena ZDR-1 je določeno, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da pripada odpravnina delavcem, ki so pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili po 12. 4. 2013.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnici glede na določilo ZDR-1 pripada odpravnina le upoštevaje obdobje, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno tolmačilo prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013.

11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovoru o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016 ni mogoče očitati odsotnosti pravnih učinkov ali ničnost in je torej veljaven. V 9. točki dogovora sta se stranki dogovorili, da tožnici zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2015 pripada na dan 10. 3. 2016 odpravnina v višini 600,39 EUR (glavnica v višini 572,99 EUR + zamudne obresti v višini 27,40 EUR). Stranki sta soglašali, da se terjatev tožnice do tožene stranke (odpravnina) v višini 600,39 EUR delno poravna (pobota) z delodajalčevo terjatvijo do tožnice (vračilo preveč izplačanih plač) v višini 420,90 EUR (10. točka dogovora). Preostanek dolga delodajalca do tožnice v višini 179,49 EUR pa bo delodajalec nakazal tožnici na njen transakcijski račun 11. 3. 2016. Stranki sta se dogovorili, da dogovor začne veljati z dnem podpisa obeh strank. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec plačilo 179,49 EUR tudi izvršil.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo sodno prakso (VDSS Pdp 160/2002 in VIII Ips 191/2018), ki zavzema stališče, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, saj sta stranki veljavno sklenili dogovor z dne 10. 3. 2016 in, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ta ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, zaradi česar bi bil dogovor ničen (86. člen OZ). Kot izhaja iz citirane sodne prakse, se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume (Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 191/2018 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 63/2003 zavzelo jasno stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se delavka vnaprej izrecno odpove pravici do odpravnine, s situacijo, ko stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorita glede pravic iz delovnega razmerja). V konkretnem primeru sta stranki z dogovorom ugotovili višino tožničine terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (slabo leto po koncu delovnega razmerja tožnice pri tožencu, ko je plačilo iz naslova odpravnine že nastalo in tudi zapadlo), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na navedeno sodno prakso. Navedeno ne izpodbija niti trditev tožnice, da se v sporazumu ni izrecno odpovedala celotnemu znesku odpravnine, ki bi ji pripadala po zakonu.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške sama.

Vir: VDSS Sodba Pdp 133/2021 z dne 2. julija 2021.

Ustavno sodišče ugotovilo neskladje Zakona o nalezljivih boleznih in vladnega odloka z Ustavo

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

Izrek

1. Točka 4 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) je v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, pri čemer se uporablja tudi za storitve.

4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/20, 29/20, 32/20, 37/20, 42/20, 44/20, 47/20, 53/20, 58/20 in 59/20) je bil v neskladju z Ustavo. 5. Ugotovitev iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve.

Načelo legalitete

Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago ter okvir – t. i. načelo legalitete oziroma legalitetno načelo – je eno temeljnih ustavnih načel. Iz njega izhaja zahteva, da kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. V zakonu morajo biti jasno izraženi ali iz njega nedvomno razvidni namen zakonodajalca in vrednostna merila za izvrševanje zakona. Golo oziroma bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.

Določnost zakonske podlage

Še strožja je zahteva po določnosti zakonske podlage, kadar gre za omejevanje ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v ustavne pravice ali svoboščine nedoločenega števila subjektov, je lahko le zakon.

Ko gre za urejanje omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode dela, ni v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela nedoločenega števila subjektov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja teh pravic ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem ustavno zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin. Če te vsebinske podlage v zakonu ni, ni mogoče govoriti o ustavnih pravicah in temeljnih svoboščinah, zagotovljenih z zakonom.

Javni interes

Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču glede ustavnosodne presoje neveljavnih predpisov.

Če Ustavno sodišče ugotovi, da je bila zakonska podlaga za izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo, je tudi na tej podlagi izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo.

Vir: Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-155/20.

Pod črto

39. člen ZNB

Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe:

1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;

2.      prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;

3.      prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;

4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.

O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora Vlada Republike Slovenije nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije in javnost.

Kaj šteje za primerno stanovanje

Dodano Avtor NataliZnačka Sodna praksaKomentiraj

Sodišče mora, ko ocenjuje, ali je nadomestno stanovanje primerno, iskati sorazmerje med lastninsko pravico lastnika stanovanja in pravico najemnika do socialnega varstva in dostojanstva.

Po 58. členu Obligacijskega zakonika (OZ) je lahko realizirana le pogodba, ki je bila sklenjena, vendar ne na predpisan oblični način. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da med pravdnima strankama dogovora o najemu stanovanja št. 2 ni bilo, te ugotovitve pa sodišče druge stopnje ni spremenilo. Ob tako ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih je zato napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je bila tudi za stanovanje št. 2 sklenjena najemna pogodba in je zato za oceno primernosti nadomestnega stanovanja treba upoštevati obe stanovanji. Pri oceni primernosti nadomestnega stanovanja je tako treba opraviti primerjavo le s stanovanjem št. 3, ki se nahaja v pritličju, za katerega je bila med lastnikom in prvim tožencem sklenjena najemna pogodba. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se je prvi toženec ob sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje št. 214/5 v izmeri 39,50m2 strinjal, da ga bodo skupaj z njim uporabljale še žena in tri hčere. Zato zahteva sodišča druge stopnje, da bi moral lastnik tožencem zagotoviti tako veliko stanovanje, da bi imela odrasla hčer samostojno, ločeno spalno enoto ni v skladu z določbo drugega odstavka 106. člena SZ-1.

Položaj najemnikov stanovanja je zavarovan v zadostni meri, če se primernost stanovanja presoja glede na zdravstveno stanje, starost in gibalne sposobnosti v trenutku odločanja. Z zahtevo, naj lastnik pri iskanju primernega nadomestnega stanovanja poleg obstoječih upošteva še pričakovane spremembe na strani najemnikov (staranje), bi lastniku iskanje nadomestnega stanovanja otežili do te mere, da bi bila možnost odpovedi najemnega razmerja in razpolaganje z lastno nepremičnino prekomerno otežena. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da je lastnik stanovanja dolžan zagotoviti, da se stanovanjske razmere najemnikom ne bodo bistveno poslabšale, glede na izkazane okoliščine v času odločanja. To pa je v konkretnem primeru tudi storil, saj bodo toženci lahko izbirali med stanovanjem v B., ki obsega 70,60 m2 in se nahaja v petem nadstropju ter stanovanjem v C. ki obsega 45,90 m2 in se nahaja v drugem nadstropju in je z vidika dostopnosti ustrezno (toženci v pritožbi tudi niso ugovarjali, da bi bilo neprimerno iz tega razloga).

IZREK:

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 1194,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Dosedanji postopek

1. Tožnica je s tožbo z dne 21. 1. 2019 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da se zaradi rušitve odpove najemna pogodba št. 21475 z dne 30. 8. 1999 in se tožencem naloži, naj se izselijo iz dveh enosobnih stanovanj št. 2 in 3, ki se nahajata v pritličju štiri-stanovanjske stavbe v A.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je pravni prednik tožnice s prvim tožencem sklenil najemno pogodbo za neprofitno najemnino leta 1999 le za stanovanje št. 3 v izmeri 36 m2. Stanovanje št. 2 v izmeri 27 m2 pa je leta 1992 tedanji lastnik prvemu tožencu dal v uporabo le do preklica (prekarij) in lahko tožnica na podlagi tretjega odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahteva njegovo vrnitev. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je nameravana rušitev stavbe eden od razlogov, zaradi katerega lahko lastnik najemno pogodbo odpove brez krivdnega razloga (prvi odstavek 106. člena Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ-1), če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje. Ocenilo je, da je tožnica tožencem od štirih ponudila dve primerni stanovanji: eno v B. (70,60m2), in drugo v C. (45,90m2) in je tako utemeljen tudi njen zahtevek za izročitev stanovanja št. 3.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da se zaradi odpovedi pogodbe najemniku in osebam, ki bivajo z njim v stanovanju, položaj iz najemnega razmerja ne sme bistveno poslabšati v nobeni pomembni okoliščini v primerjavi s stanovanjem, v katerem bivajo sedaj. Ocenilo je, da bi se s selitvijo v stanovanje v B., ki se nahaja v 5. nadstropju, glede na močne bolečine v ramah in vratu, ki jih trpi druga toženka in glede na starost prvih dveh tožencev (rojena sta 1957 in 1960), položaj iz najemnega razmerja pomembno poslabšal. Odločilo je, da je neprimerno tudi stanovanje v C., ker je glede na to, da so toženci proti plačilu najemnine uporabljali dve stanovanji, treba šteti, da je bila realizirana tudi najemna pogodba za drugo stanovanje, to pa pomeni, da bi tožnica morala zagotoviti stanovanje z ločenima spalnima deloma za prva dva toženca in za tretjo toženko.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 518/2020 z dne 20. 10. 2020 tožnici dopustilo revizijo glede vprašanj: 1) Ali sprememba etaže stanovanja (ponujeno nadomestno stanovanje se nahaja v petem nadstropju brez dvigala, dotedanje stanovanje pa je v pritličju) glede na drugi odstavek 106. člena Stanovanjskega zakona predstavlja bistveno poslabšanje stanovanjskih pogojev tožencev? 2) Ali je materialnopravno pravilno stališče izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje o sklenjeni najemni pogodbi glede stanovanja št. 2 za nedoločen čas (za neprofitno najemnino)?

Revizija

5. Na podlagi tega sklepa tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožencev zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v ponovno sojenje.

6. Opozarja, da je tožencem ob odpovedi najemne pogodbe za stanovanje št. 3 in odpovedi uporabe za stanovanje št. 2 ponudila štiri stanovanja. Toženci so vsa štiri stanovanja zavrnili, pri čemer niso navedli, da bi imeli kakršnekoli zdravstvene težave, ki bi jih tožnica morala upoštevati pri ponudbi nadomestnega stanovanja. Navaja, da so toženci šele na prvem naroku za glavno obravnavo začeli zatrjevati, da ima druga toženka zdravstvene težave, pri tem pa tega niso izkazali ne z zdravstveno dokumentacijo, ne z izvedencem medicinske stroke. Poudarja, da stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s prvim vprašanjem še ni, da pa je višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cp 881/2021 z dne 24. 10. 2012 zavzelo stališče, da zahteve po zagotovitvi primernega stanovanja s primerljivimi stanovanjskimi pogoji v dotedanjem najemnem stanovanju ni dopustno razlagati tako, da bi lastniku onemogočili odpoved najemne pogodbe iz nekrivdnih, a utemeljenih razlogov. Meni, da razlaga sodišča druge stopnje dejansko pomeni izvotlitev njene lastninske pravice. Opozarja, da toženci v konkretnem dokaznem postopku niso dokazali, da bi bile težave, ki jih ima druga toženka v ramah in vratu, takšne intenzitete, niti, da bi bila starost prvih dveh tožencev v trenutku odločanja takšna, da bi bilo to lahko podlaga za odločitev, da je ponujeno stanovanje v B. v 5. nadstropju neustrezno z vidika drugega odstavka 106. člena SZ.

7. Glede drugega dopuščenega vprašanja pa tožnica opozarja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila na podlagi realizacije po 58. členu OZ sklenjena najemna pogodba tudi za stanovanje št. 2. Opozarja, da je realizirana lahko le pogodba, ki je bila sklenjena ustno, vendar z vsemi bistvenimi sestavinami take pogodbe. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je bilo stanovanje št. 2 prvemu tožencu dano v uporabo le do preklica (prekarij). Pogodba, ki nikoli ni bila sklenjena, pa ne more konvalidirati. Opozarja, da je s takšno odločitvijo sodišče druge stopnje tudi odstopilo od uveljavljene sodne prakse in se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 30/2008 z dne 22. 10. 2009, II Ips 384/98 z dne 30. 6. 1990, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4770/2008 z dne 18. 3. 2009, II Cp 241/2013 z dne 28. 8. 2013, I Cp 2489/2010z dne 30. 11. 2010, II Cp 1192/1999 z dne 21. 6. 2000 in I Cp 1223/2015 z dne 24. 6. 2015. V teh odločbah je zavzeto stališče, da z dolgotrajno uporabo stanovanja in plačevanjem najemnine še ne more priti do konvalidacije najemne pogodbe. Posledično je sodišče druge stopnje tudi zmotno ocenilo, da je ponujeno nadomestno stanovanje v C. neustrezno. S tako odločitvijo je tožencem podelilo večji obseg upravičenj, kot jim gredo po 106. členu SZ-1, s tem pa je neutemeljeno poseglo v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine. Tožnica navaja, da bi ob koliziji dveh ustavnih pravic pravice do zasebne lastnine tožnice in pravice do socialne varnosti tožencev izpodbijana odločba morala vsebovati argumentacijo o tem, iz katerih razlogov je višje sodišče dalo prednost pravici tožencev, zlasti glede na to, da odločba sodišča prve stopnje takšno argumentacijo vsebuje.

8. Sodišče je revizijo vročilo tožencem, ki so nanjo odgovorili. Predlagajo, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njihovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Revizija je utemeljena.

10. Vrhovno sodišče glede na revizijske navedbe o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijane sodbe uvodoma opozarja, da je bila revizija dopuščena le glede materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje. Sicer pa že revizijske navedbe tožnice v zvezi z zmotnimi meterialnopravnimi stališči sodišča druge kažejo, da sodba sodišča druge stopnje vsebuje potrebne razloge.

O koliziji med lastninsko pravico tožnice (33. člen Ustave) in pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave) in dostojanstva tožencev (34. člen Ustave)

11. V obravnavani zadevi gre za kolizijo med ustavno pravico do zasebne lastnine tožnice, ki je zagotovljena v 33. členu Ustave ter pravico tožencev do socialne varnosti in njihovega osebnega dostojanstva, ki sta zagotovljeni v 34. in 50. členu Ustave.

12. Ustava v 67. členu določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Tako je predvsem naloga zakonodajalca, da uravnoteži individualistično funkcijo lastnine (uresničevanje premoženjske svobode posameznika) z javnimi interesi, ki so v zagotovitvi socialne funkcije lastnine.1 Merilo za uravnoteženje individualnih in javnih interesov na področju lastnine je ustavnopravno načelo sorazmernosti.

13. Eden od ukrepov za zagotovitev socialne funkcije lastnine je tudi ta, da zakonodajalec odpoved najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov pogojuje s tem, da lastnik stanovanja najemniku preskrbi drugo primerno stanovanje (drugi odstavek 106. člena SZ-1). Za najemojemalca ima namreč stanovanje poudarjen socialni pomen, saj je bistvena sestavina človekovega osebnega, družinskega in socialnega položaja. V skladu z načeli pravne in socialne države (2. člen Ustave) je, da zakonodajalec izravnavajoče posega v to razmerje, tudi zato, ker je najemno razmerje že po naravi trajno.2 Ustavno sodišče je že ocenilo, da je takšna ureditev skladna z ustavnopravnim načelom sorazmernosti.3

14. Zakonodajalec je v drugem odstavku 106. člena SZ-1 določil tudi, da mora lastnik najemniku priskrbeti takšno stanovanje, da se poleg opredelitev iz 10. člena SZ -1 tudi v nobeni drugi pomembni okoliščini stanovanjski pogoji najemnika in oseb, ki skupaj z njim bivajo v stanovanju, ne smejo bistveno poslabšati.

15. Po 10. členu SZ-1 je primerno stanovanje tisto stanovanje, ki je v takšni eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena SZ-1.

16. Revidentka pravilno opozarja, da mora sodišče, tudi ko ocenjuje, ali je nadomestno stanovanje primerno, iskati sorazmerje med lastninsko pravico lastnika stanovanja in pravico najemnika do socialnega varstva in dostojanstva. Treba je najti kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice4. Sodišče mora pri tem ovrednotiti pomen obeh pravic in težo posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.

O pravilnosti odločitve, da je pri oceni primernosti nadomestnega stanovanja treba upoštevati obe stanovanji, ki so ju uporabljali toženci

17. Lastnik je po 106. členu SZ-1 dolžan zagotoviti drugo primerno stanovanje le glede na stanovanje, za katerega ima z najemnikom sklenjeno najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastnik stanovanja sklenil najemno pogodbo s prvim tožencem le za stanovanje št. 3, stanovanje št. 2 pa je prvemu tožencu dal v uporabo le do preklica (prekarij).

18. Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da se z dolgotrajno uporabo stanovanja proti plačilu najemnine realizira najemna pogodba. Vrhovno sodišče je to povedalo že večkrat. Tudi v zelo podobnem primeru v zadevi II Ips 30/2008 z dne 22. 10. 2009, kjer je, kot pravilno povzema tožnica v reviziji, zapisalo, da je po 58. členu OZ lahko realizirana le pogodba, ki je bila sklenjena, vendar ne na predpisan oblični način. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da med pravdnima strankama dogovora o najemu stanovanja št. 2 ni bilo, te ugotovitve pa sodišče druge stopnje ni spremenilo. Ob tako ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih je zato napačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je bila tudi za stanovanje št. 2 sklenjena najemna pogodba in je zato za oceno primernosti nadomestnega stanovanja treba upoštevati obe stanovanji. Pri oceni primernosti nadomestnega stanovanja je tako treba opraviti primerjavo le s stanovanjem št. 3, za katerega je bila med lastnikom in prvim tožencem sklenjena najemna pogodba. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se je prvi toženec ob sklenitvi najemne pogodbe za stanovanje št. 214/5 v izmeri 39,50m2 strinjal, da ga bodo skupaj z njim uporabljale še žena in tri hčere. Zato zahteva sodišča druge stopnje, da bi moral lastnik tožencem zagotoviti tako veliko stanovanje, da bi imela odrasla hčer samostojno, ločeno spalno enoto ni v skladu z določbo drugega odstavka 106. člena SZ-1. To pa pomeni, da je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je primerno tudi nadomestno stanovanje v C.

O pravilnosti odločitve, da sprememba etaže stanovanja predstavlja bistveno poslabšanje stanovanjskih pogojev tožencev

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se stanovanje št. 3, ki ga na podlagi stanovanjske pogodbe zaseda prvi toženec, nahaja v pritličju. Ponujeni stanovanji, ki izpolnjujeta pogoje po 10. členu SZ-1, pa sta stanovanje v B., ki obsega 70,60 m2 in se nahaja v petem nadstropju ter stanovanje v C., ki obsega 45,90m2 in se nahaja v drugem nadstropju.

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložila druga toženka izhaja, da ima bolečine v ramah in vratu. Tako je ocenilo, da toženci niso izkazali, da se kateri od njih iz zdravstvenih razlogov ne more vzpenjati po stopnicah niti, da bi jim bilo to odsvetovano. Sodišče druge stopnje je kot pomembno okoliščino izpostavilo, da sta prva dva tožnika rojena leta 1958 in 1960 in da že zaradi pričakovanja, da bosta z leti vse težje premagovala stopnice, pomeni stanovanje v 5. nadstropju bistveno poslabšanje stanovanjskih pogojev glede na to, da trenutno uporabljata stanovanje v pritličju.

21. Primerno stanovanje je res ena od najpomembnejših socialnih dobrin posameznika saj je eden od pogojev za dostojno življenje. Zato Ustava v 78. členu državo zavezuje, naj ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Vendar tudi iz 78. člena Ustave ne izhaja pravica do stanovanja, niti pravica do določenega stanovanja ali stanovanja določene kvalitete. Pridobitev ustreznega stanovanja tako ostaja predvsem odgovornost vsakega posameznika, država mora le ustvarjati za to ugodne razmere.5 Dolžna je voditi dejavno politiko pri reševanju stanovanjskega vprašanja in eden od teh ukrepov je tudi pridobivanje neprofitnih stanovanj in njihovo oddajanje v najem z javnimi razpisi.6

22. Navedeno je treba upoštevati tudi pri presoji, kako daleč sega obveznost lastnika stanovanja pri zagotavljanju nadomestnega stanovanja v primeru odpovedi najemne pogodbe iz nekrivdnih razlogov. Vrhovno sodišče soglaša s tožnico, da je položaj najemnikov stanovanja zavarovan v zadostni meri, če se primernost stanovanja presoja glede na zdravstveno stanje, starost in gibalne sposobnosti v trenutku odločanja. Z zahtevo, naj lastnik pri iskanju primernega nadomestnega stanovanja poleg obstoječih upošteva še pričakovane spremembe na strani najemnikov, bi lastniku iskanje nadomestnega stanovanja otežili do te mere, da bi bila možnost odpovedi najemnega razmerja in razpolaganje z lastno nepremičnino prekomerno otežena. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da je lastnik stanovanja dolžan zagotoviti, da se stanovanjske razmere najemnikom ne bodo bistveno poslabšale, glede na izkazane okoliščine v času odločanja. To pa je v konkretnem primeru tudi storil, saj bodo toženci lahko izbirali med stanovanjem v B., ki obsega 70,60 m2 in se nahaja v petem nadstropju ter stanovanjem v A., ki obsega 45,90 m2 in se nahaja v drugem nadstropju in je z vidika dostopnosti ustrezno (toženci v pritožbi tudi niso ugovarjali, da bi bilo neprimerno iz tega razloga). Ni dvoma, da je selitev za tožence zelo obremenjujoča, vendar odgovornosti za iskanje še ustreznejših stanovanjskih rešitev zlasti upoštevajoč izhodišča v 78. členu Ustave, ni mogoče naložiti lastniku stanovanja, ampak je to v nadaljevanju prepuščeno prizadevanjem samih tožencev v okviru socialnih ukrepov, ki jih zagotavlja država.

23. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tako je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da morajo po prvem odstavku 154. člena ZPP toženci tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (500 točk po 0,6 EUR za odgovor na pritožbo, 2% mat. stroške in 22% DDV) in revizijskega postopka v znesku 821,30 EUR (500 točk za predlog za dopustitev revizije in 600 točk za revizijo, 2 % mat. stroške in 22% DDV). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 G. Virant v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 638.
2 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-287/96 z dne 23. 8. 1996 točka 11.
3 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-192/03 z dne 26. 9. 2003, točka 41.
4 F. Testen v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, nav. delo, str. 195.
5 B. Kresal v L. Šturm, (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, nav. delo, str. 763, kjer se avtorica sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. Up-179/96 z dne 27. 11. 1996.
6 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-144/14 z dne 9. 3. 2017, točka 15.

Vir: VSRS Sodba II Ips 57/2021 z dne 18. avgusta 2021.