Kategorija: Sodstvo

Predlog Zakona o začasnem dodatku sodnikov in tožilcev umaknjen iz zakonodajnega postopka

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Vlada želi urediti situacijo, ki je posledica dolgoletnega materialnega in kadrovskega podhranjevanja pravosodja, kar negativno vpliva na delovanje pravosodnega sistema. Po eni strani si prizadeva za omilitev, po drugi pa za dolgoročno sistemsko ureditev plačnega položaja sodnikov.

Zaradi nesorazmernega usklajevanja v zadnjih 15 letih so se povprečne plače sodnikov realno znižale za okoli pet odstotkov, plače tožilcev pa celo za približno 11 odstotkov. Na neustreznost plačnega položaja teh funkcionarjev nas opozarjajo tudi mednarodne institucije, slovenski sodniki in tožilci pa so med najslabše plačanimi v evropskem prostoru. Ustavnost trenutnega plačnega položaja sodnikov trenutno presoja Ustavno sodišče.

Na vladi želijo situacijo ponovno preučiti v luči nekaterih odprtih pravnih vprašanj, na katera je opozorila zakonodajnopravna služba Državnega zbora, zato so predlog zakona umaknili iz zakonodajnega postopka. Namen je zagotoviti, da bo pravna podlaga za nameravano začasno ureditev plačnega položaja sodnikov in tožilcev do sistemske reforme nedvomno pravno ustrezna in ustavnopravno skladna.

Vir: Ministrstvo za pravosodje.

Advertisement

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor nautilexgeniusZnačka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.

Pravica do svobodne gospodarske pobude mora biti uravnotežena s pravicami zaposlenih

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Delodajalec ima z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude – v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog – vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1.

Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna.

Ohranitev zaposlitve delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, ko se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

Vir: VDSS Sodba Pdp 483/2020 z dne 30. maja 2021.

Sodno varstvo za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-249/10 naložilo nasprotnemu udeležencu, da v roku dveh let od objave v Uradnem listu RS (to je bilo dne 13. aprila 2012) odpravi ugotovljena neskladja z ustavo v 1. do 10. odstavku 42. člena ZSPJS in 2. členu Zakona o spremembi ZSPJS.

Ker nasprotni udeleženec tega ni storil, je predlagatelj skušal doseči ugotovitev, da Aneks št. 10 h KPJS iz leta 2017 in Aneks št. 12 h KPJS iz leta 2018 nista veljavna. Le v tem delu bi po pravilnem opozorilu pritožbe po vsebini načeloma lahko šlo za kolektivni delovni spor iz 6. člena ZDSS-1 (o veljavnosti kolektivne pogodbe), vendar pa tega ni mogoče doseči v sporu zoper nasprotnega udeleženca, ki ni stranka kolektivne pogodbe in tudi sicer ne more biti nasprotni udeleženec tovrstnega kolektivnega delovnega spora (47. člen ZDSS-1).

Pritožba je torej neutemeljeno vztrajala, da bi bilo mogoče v kolektivnem delovnem sporu s predlogom zoper nasprotnega udeleženca (ker ni odpravil navedenega neskladja) doseči ugotovitev, da sta aneksa h KPJS neveljavna. Poleg tega ne v kolektivnem ne v kakšnem drugem sporu ni sodnega varstva za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno. Zato je sodišče predlog pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Vir: VDSS Sklep X Pdp 188/2021 z dne 8. junija 2021.

Dvom v nepristranskost sojenja

Dodano Avtor N.G.Značka Sodna praksa,SodstvoKomentiraj

Objektivna nepristranskost sodišča predvsem sodnic družinskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani vzbuja dvom že v objektivno nepristranskost sodišča, kjer se vodi predmetna pravdna zadeva, in ki se izraža percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Prav tako številčno osebno in/ali službeno poznanstvo družinskih sodnic z obema strankama postopka izpostavljeno v predlogu lahko vpliva na njuno zaupanje v nepristransko sojenje. Pomembno je tudi, da gre za zadevo, ki je po svoji vsebini zelo občutljive in zaupne narave, saj gre za urejanje spornih razmerij glede skupnih mladoletnih otrok udeležencev postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je Vrhovnemu sodišču poslalo predlog po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožnica sodnica na Okrajnem sodišču v A., ki spada v okrožje Okrožnega sodišča v Ljubljani, trenutno pa je dodeljena na … sodišče v Ljubljani, toženec pa je odvetnik s sedežem v Ljubljani. Sodniki se med seboj poznajo, se srečujejo na raznih izobraževanjih in podobnih dogodkih. Odkar je bila zadeva dne 26. 3. 2021 predodeljena od pravdne sodnice A. A., ki jo je obravnavala do takrat, je predsednik sodišča odločil o izločitvi kar petih sodnic družinskega oddelka. Razlog za izločitev je v osebnem in ali službenem poznanstvu sodnic, večinoma s tožnico, nekaterih pa tudi s tožencem. Menijo, da bi odločanje o predlogih udeležencev postopka na sodišču, v okrožje katerega spada tudi tožnica, že objektivno gledano lahko vzbujalo dvom v nepristranskost sojenja. Tak vtis bi se vsiljeval ne glede na to, koliko bi sama kot sodnica, ki ji je spis sedaj dodeljen v reševanje, osebno zagotovila nepristransko odločanje. Menijo tudi, da tako številčno osebno in ali službeno poznanstvo družinskih sodnic z obema strankama postopka lahko vpliva na njuno zaupanje v nepristransko sojenje. Gre za zadevo, ki je po svoji vsebini zelo občutljive in zaupne narave, saj gre za urejanje spornih razmerij glede skupnih mladoletnih otrok udeležencev postopka. Družinske sodnice se pogosto posvetujejo o zadevah, ki jih obravnavajo, zato bi lahko nenamerno prišlo do razkritja kakšnega osebnega podatka ali stališča iz zadeve. Zato so podani tehtni razlogi za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Predlog je sodišče označilo kot utemeljen.

Po določbi 67. člena ZPP lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Med druge tehtne razloge sodna praksa uvršča tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča. Treba je izključiti vsak razumen dvom v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča, ki bi se lahko pojavil pri udeležencih postopka ali v javnosti.1 Prav za takšne dejanske okoliščine pa v konkretnem primeru gre. V predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča so izpostavljene okoliščine, po katerih je tožnica sodnica na okrajnem sodišču, ki spada v okrožje Okrožnega sodišča v Ljubljani. Toženec je odvetnik s sedežem v Ljubljani. Do sedaj je bilo na Okrožnem sodišču v Ljubljani izločenih iz obravnavanja kar pet sodnic iz smiselno enakega razloga, in sicer zaradi osebnega in/ali službenega poznanstva sodnic večinoma s tožnico, nekaterih pa tudi s tožencem. Objektivna nepristranskost sodišča predvsem sodnic družinskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani vzbuja dvom že v objektivno nepristranskost sodišča, kjer se vodi predmetna pravdna zadeva, in ki se izraža percepcija javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Prav tako številčno osebno in/ali službeno poznanstvo družinskih sodnic z obema strankama postopka izpostavljeno v predlogu lahko vpliva na njuno zaupanje v nepristransko sojenje. Pomembno je tudi, da gre za zadevo, ki je po svoji vsebini zelo občutljive in zaupne narave, saj gre za urejanje spornih razmerij glede skupnih mladoletnih otrok udeležencev postopka. Vrhovno sodišče v takšnem dejanskem stanju tudi ugotavlja da videza nepristranskosti zaradi opisanih razmerij številnih sodnic družinskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer se obravnava predmetna zadeva, ni mogoče odpraviti videza nepristranskosti v tem postopku na podlagi drugačne ustreznejše organizacije dela.2

Vrhovno sodišče ob povedanem zaključuje, da na podlagi racionalnih meril ni mogoče zagotoviti objektivne nepristranskosti Okrožnega sodišča v Ljubljani in je zato Vrhovno sodišče predlogu za delegacijo pristojnosti ugodilo. Določilo je Okrožno sodišče v Kranju kot drugo stvarno pristojno sodišče. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

——————————-
1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS I R 49/2021 z dne 21. 4. 2021.
2 Primerjaj odločitvi Vrhovnega sodišča RS I R 99/2011 z dne 15. 9. 2011 in I R 188/2012 z dne 17. 1. 2013.

Vir: sodisce.si.

Pogovor s predstavniki Evropske komisije o stanju vladavine prava v Sloveniji

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Predsednik Vrhovnega sodišča RS mag. Damijan Florjančič je dne 14. aprila 2020 opravil poglobljen pogovor s predstavniki Evropske komisije v zvezi s pripravo drugega letnega poročila o stanju vladavine prava v državah članicah EU (2021 Rule of Law Report), ki bo izšlo julija.

Slabenje načela pravne države

V zvezi z vprašanjem neodvisnosti sodstva je predsednik Vrhovnega sodišča spomnil na sestanek predstavnikov vseh treh vej oblasti pri predsedniku republike oktobra 2020, ki je bil pripravljen na njegovo pobudo in na katerem si je javnost lahko ustvarila sliko o različnih pogledih na stanje pravne države. Na podlagi predstavljenih pogledov je predsednik Vrhovnega sodišča ocenil, da se v državi krepi nerazumevanje glede razmerij med vejami oblasti, s čimer se zavira krepitev načela pravne države. Poleg tega je predsednik Vrhovnega sodišča v tem delu spomnil tudi na lansko izvolitev novega vrhovnega sodnika v Državnem zboru šele v drugem poskusu, čeprav je šlo za uglednega profesorja kazenskega prava, čigar kompetence je kot ustrezne potrdil tudi Sodni svet kot predlagatelj njegove izvolitve. Primer je bil izpostavljen zaradi zanimanja Evropske komisije o morebitnih zakonskih spremembah imenovanj oziroma izvolitev sodnikov na najvišjem sodišču v državi.

Zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik o parlamentarni preiskavi protiustavna

Predsednik Florjančič je predstavnikom Evropske komisije predstavil še pogled na odločbo Ustavnega sodišča iz januarja letos, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik o parlamentarni preiskavi protiustavna, saj ne določata ustreznega mehanizma, s katerim bi bilo mogoče preprečiti protiustavno poseganje v neodvisnost sodstva, s čimer se omogoča nedopustne pritiske na delo sodnikov. V zvezi s tem je bilo izraženo pričakovanje, da bodo v parlamentarni preiskovalni komisiji spoštovali odločitev Ustavnega sodišča v odnosu do sodne veje oblasti in da bo Državni zbor sprejel potrebne spremembe zakonskih podlag za nadaljevanje dela v tovrstnih primerih. Predsednik Florjančič je v zvezi s tem izpostavil tudi nekatere kritike glede odločitve Ustavnega sodišča, čeprav bi bilo zlasti od predstavnikov oblastnih organov in posameznih strokovnih krogov pričakovati spoštovanje in upoštevanje razlogov iz odločbe.

Dostopnost sodnih odločb slovenskih prvostopenjskih sodišč

Sogovorniki so pozornost namenili tudi vprašanju dostopnosti sodnih odločb slovenskih prvostopenjskih sodišč, pri čemer je predsednik Vrhovnega sodišča ponovil načelno zavezo glede transparentnega delovanja slovenskega sodstva, vendar ob ustreznem varstvu pravic vseh udeležencev sodnih postopkov. Spomnil je tudi na prizadevanja Vrhovnega sodišča, ki se trudi najti način za ustrezno anonimizacijo sodnih odločb s pomočjo tehničnih rešitev, kar bi omogočilo čim širšo objavljanje sodnih odločb. Predhodni poskus v tej smeri, ki ga je ob sodelovanju z Inštitutom Jožefa Štefana vodilo Ministrstvo za pravosodje, ni dal želenih rezultatov.

Disciplinski postopki proti sodnikom

Ena od tem pogovora predstavnikov Evropske komisije in slovenskega Vrhovnega sodišča so bili tudi disciplinski postopki proti sodnikom. Na strani Vrhovnega sodišča je bilo izraženo in pojasnjeno kritično stališče do učinkovitosti vodenja teh postopkov, ki pride najbolj do izraza pri medijsko odmevnih zadevah, slednje pa imajo močan vpliv tudi na zaupanje javnosti v sodstvo. Podobno velja za primere, v katerih posamezni disciplinski očitki zastarajo, in denimo tudi v primerih, v katerih disciplinski tožilec nima možnosti pritožbe zoper odločitev disciplinskega sodišča. Zato bi bila nujna revizija zakonskih določb, ki urejajo to področje, saj je slednje izjemnega pomena tudi z vidika transparentnega in odgovornega delovanja sodstva, je opozoril predsednik Florjančič.

Informatizacija sodstva

Sogovornikom je bil predstavljen še napredek na področju informatizacije sodstva, tudi zaradi pogojev dela med epidemijo COVID-19, ki je močno zaznamovala delo sodišč v zadnjem letu. Poleg tega so bila predstavljena še prizadevanja za uvedbo elektronskega poslovanja na vseh področjih sodnega dela oziroma za uvedbo elektronskega spisa, glede katerega se trenutno najbolj intenzivno dela na kazenskem področju.

Na strani Evropske komisije je sestanek vodil Emmanuel Crabit, sicer direktor Direktorata za temeljne pravice in pravno državo na Generalnem direktoratu za pravosodje in potrošnike Evropske komisije, ki je ob koncu pogovora izrazil zadovoljstvo nad predstavljenimi vsebinami in nad dosežki slovenskega sodstva. Slovenska stran, na kateri se je poleg predsednika Florjančiča sestanka udeležil tudi vodja službe za razvoj sodne uprave na Vrhovnem sodišču mag. Jaša Vrabec, pa je izrazila pripravljenost za pripravo dodatnih podatkov za pripravo poročila o stanju vladavine prava v naši državi, če bi bilo to potrebno.

Vir: Vrhovno sodišče.