Oznaka: COVID-19

Obvestilo vložnikom vlog za priznanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju zaradi cepljenja ali zdravljenja covida-19

Dodano Avtor N.G.Značka Javno zdravjeKomentiraj

Ministrstvo za zdravje vložnike vlog za priznanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju zaradi cepljenja ali zdravljenja covida-19 obvešča, da v skladu s spremembo interventnega zakona, obravnava vlog teče po novem, hitrejšem postopku. Vložniki bodo odgovore prejeli najkasneje v začetku naslednjega leta.

Pravica do odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice sta bila predpisana s 70. in 72. členom interventnega Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic covida-19, ki je začel veljati 30. decembra 2021.

Od januarja 2022 naprej so osebe, ki so bile cepljene s cepivom proti covidu-19, ali zdravljene z zdravilom za zdravljenje covida-19, oziroma družinski člani, v primeru smrti cepljenih ali zdravljenih oseb, lahko na Ministrstvo za zdravje vložile vlogo za priznanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju ali zaradi smrti.

Z 8. novembrom 2022 pa je začela veljati sprememba interventnega zakona, ki administrativno poenostavlja postopek za vložnike vlog in obravnavo vlog. Ministrstvo za zdravje je že začelo izvajati aktivnosti v skladu s spremembo interventnega zakona. Vložniki bodo odgovore prejeli najkasneje v začetku naslednjega leta.

Vir: Ministrstvo za zdravje.

Advertisement

Ustavno sodišče ugotovilo neskladje Zakona o nalezljivih boleznih in vladnega odloka z Ustavo

Dodano Avtor N.G.Značka Sodna praksaKomentiraj

Izrek

1. Točka 4 prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/20 – ZIUZEOP, 142/20, 175/20 – ZIUPDVE, 15/21 – ZDUOP in 82/21) je v neskladju z Ustavo.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

3. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka se uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, pri čemer se uporablja tudi za storitve.

4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 25/20, 29/20, 32/20, 37/20, 42/20, 44/20, 47/20, 53/20, 58/20 in 59/20) je bil v neskladju z Ustavo. 5. Ugotovitev iz prejšnje točke izreka ima učinek razveljavitve.

Načelo legalitete

Načelo vezanosti delovanja upravnih organov na ustavno in zakonsko podlago ter okvir – t. i. načelo legalitete oziroma legalitetno načelo – je eno temeljnih ustavnih načel. Iz njega izhaja zahteva, da kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora prej v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za njeno podrobnejše podzakonsko urejanje. V zakonu morajo biti jasno izraženi ali iz njega nedvomno razvidni namen zakonodajalca in vrednostna merila za izvrševanje zakona. Golo oziroma bianco pooblastilo izvršilni oblasti (tj. pooblastilo, ki ni dopolnjeno z vsebinskimi kriteriji) pomeni opustitev obveznega pravnega urejanja s strani zakonodajalca, ki ni v skladu z ustavnim redom.

Določnost zakonske podlage

Še strožja je zahteva po določnosti zakonske podlage, kadar gre za omejevanje ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v ustavne pravice ali svoboščine nedoločenega števila subjektov, je lahko le zakon.

Ko gre za urejanje omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude in svobode dela, ni v neskladju z Ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz Ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodno gospodarsko pobudo in svobodo dela nedoločenega števila subjektov, izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega jasno razviden namen ukrepov, poleg tega mora zakon dovolj natančno opredeliti dopustne načine oziroma vrste, obseg in pogoje omejevanja teh pravic ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem ustavno zagotovljenih pravic in temeljnih svoboščin. Če te vsebinske podlage v zakonu ni, ni mogoče govoriti o ustavnih pravicah in temeljnih svoboščinah, zagotovljenih z zakonom.

Javni interes

Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču glede ustavnosodne presoje neveljavnih predpisov.

Če Ustavno sodišče ugotovi, da je bila zakonska podlaga za izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo, je tudi na tej podlagi izdani podzakonski akt v neskladju z Ustavo.

Vir: Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-155/20.

Pod črto

39. člen ZNB

Kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, lahko Vlada Republike Slovenije odredi tudi naslednje ukrepe:

1. določi pogoje za potovanja v državo, v kateri obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo in za prihod iz teh držav;

2.      prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih;

3.      prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni;

4. omeji ali prepove promet posameznih vrst blaga in izdelkov.

O ukrepih iz prejšnjega odstavka mora Vlada Republike Slovenije nemudoma obvestiti Državni zbor Republike Slovenije in javnost.

Novosti pri nenujnih potovanjih

Dodano Avtor N.G.Značka PandemijaKomentiraj

Republika Slovenija v skladu s Priporočilom Sveta EU 2020/912 o začasni omejitvi nenujnih potovanj v EU in morebitni odpravi te omejitve, vključno s spremembami in dopolnitvami Priporočila, omogoča vstop v Republiko Slovenijo tudi za nenujna potovanja. Informacije so posodobljene na dan 29. oktober 2021.

Nenujna potovanja se omogoči naslednjim kategorijam oseb, če izpolnjujejo spodaj navedene pogoje za vstop v Republiko Slovenijo skladno z Odlokom o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 v povezavi z Odlokom o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-Cov-2:

  • vsem osebam s prebivališčem v državah članicah EU in schengenskega območja (enako kot države članice schengenskega območja se obravnavajo tudi Andora, Monako, San Marino in Vatikan),
  • osebam s prebivališčem v naslednjih tretjih državah ali entitetah iz Priloge 1 Priporočila (na dan 29. oktober 2021):
    • Argentina,
    • Avstralija,
    • Bahrajn,
    • Čile,
    • Jordanija,
    • Južna Koreja,
    • Kanada,
    • Katar,
    • Kolumbija,
    • Kuvajt,
    • Namibija,
    • Nova Zelandija,
    • Peru,
    • Ruanda,
    • Saudova Arabija,
    • Singapur,
    • Ukrajina,
    • Urugvaj,
    • Združeni arabski emirati,
    • Hong kong, posebno administrativno območje LR Kitajske,
    • Makav, posebno administrativno območje LR Kitajske,
    • Tajvan,
  • ostalim tujcem, če ob vstopu v Republiko Slovenijo predložijo potrdilo o cepljenju ali dokazilo, da so preboleli bolezen COVID-19 v zadnjih šestih mesecih in hkrati potrdilo o cepljenju vsaj z enim odmerkom cepiva.

Izdajanje vizumov za nenujna potovanja je omogočeno le v državah, za katere Republika Slovenija na podlagi priporočil EU odpravi omejitve nenujnih potovanj. Dodatno je na področju izdajanja vizumov sproščanje odvisno tudi od kriterijev in ukrepov, ki se jih dogovorijo države članice, ki so s svojimi predstavništvi prisotne v posamezni tretji državi. Odločitev o začetku vizumskega poslovanja v polnem obsegu se objavi na spletnih straneh diplomatskih predstavništev in konzulatov držav članic v navedenih državah. Slovenska diplomatska predstavništva vizumsko poslovanje v polnem obsegu v navedenih državah izvajajo v Albaniji, Argentini, Avstraliji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Braziliji, Črni gori, na Hrvaškem, Kanadi, Severni Makedoniji, Srbiji, Turčiji, Ukrajini, Združenih arabskih emiratih in Združenih državah Amerike. V državah, ki še niso dosegle teh kriterijev, je omogočeno izdajanje vizumov le v nujnih primerih in zgolj za t. i. nujna potovanja. Institut vizumskega zastopanja je v večini tretjih držav začasno ustavljen oziroma ga je mogoče uporabiti le v primerih nujnega potovanja. Nujnost potovanj je opredeljena v Smernicah za uresničevanje prostega gibanja delavcev med izbruhom covid 19.

Osebam, ki ob vstopu v Republiko Slovenijo ne predložijo enega od zahtevanih dokazil, lahko policija vstop v Republiko Slovenijo zavrne.

Koriščenje turističnih kapacitet v Republiki Sloveniji je mogoče samo ob predložitvi negativnega PCR ali HAG testa, potrdila o prebolelosti, potrdila o cepljenju ali potrdila o cepljenju za prebolevnike. Prestajanje karantene v nobenem primeru ni mogoče v turističnih kapacitetah. Tranzit čez Republiko Slovenijo je brez dokazil (PCR ali HAG testa, potrdila o prebolelosti, potrdila o cepljenju ali potrdila o cepljenju za prebolevnike) mogoč le, če oseba izpolnjuje pogoje za vstop v sosednjo državo (npr. za državljane sosednje države, saj jih je matična država dolžna sprejeti). Pri tranzitu mora oseba zapustiti Republiko Slovenijo v 12 urah po vstopu, tranzit pa mora biti opravljen po najkrajši poti in samo z najbolj nujnimi postanki iz nujnih higienskih, zdravstvenih ali podobnih razlogov.

Pogoji za vstop v Republiko Slovenijo

Vstop v Republiko Slovenijo brez napotitve v karanteno se dovoli osebi, ki izpolnjuje pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (pogoj PCT). Pogoj PCT oseba dokazuje z dokazili, določenimi v odloku, ki ureja način izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2. Ta dokazila so:

1. dokazilo o negativnem rezultatu testa PCR, ki ni starejši od 72 ur od odvzema brisa, ali testa HAG, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa;

2. digitalno COVID potrdilo EU v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR (EU DCP);

3. digitalno COVID potrdilo tretje države v digitalni ali papirnati obliki, opremljeno s kodo QR, ki vsebuje vsaj enake podatke kot EU DCP in ga je pristojni zdravstveni organ tretje države izdal v angleškem jeziku;

4. dokazilo o cepljenju zoper COVID-19, s katerim osebe izkazujejo, da so prejele:

– drugi odmerek cepiva Comirnaty proizvajalca Biontech/Pfizer, cepiva Spikevax (COVID-19 Vaccine) proizvajalca Moderna, cepiva Sputnik V proizvajalca Russia’s Gamaleya National Centre of Epidemiology and Microbiology, cepiva CoronaVac proizvajalca Sinovac Biotech, cepiva COVID-19 Vaccine proizvajalca Sinopharm, cepiva Vaxzevria (COVID-19 Vaccine) proizvajalca AstraZeneca ali cepiva Covishield proizvajalca Serum Institute of India/AstraZeneca oziroma kombinacijo dveh cepiv iz te alineje. Dokazilo se pridobi takoj po prejetem drugem odmerku;

– odmerek cepiva COVID-19 Vaccine Janssen proizvajalca Johnson in Johnson/Janssen-Cilag. Dokazilo se pridobi z dnem cepljenja;

5. dokazilo o pozitivnem rezultatu testa PCR, ki je starejši od deset dni, razen če zdravnik presodi drugače, vendar ni starejši od 180 dni;

6. dokazilo o prebolevnosti iz prejšnje točke in dokazilo o cepljenju iz 4. točke, s katerim osebe dokazujejo, da so bile v obdobju, ki ni daljše od 180 dni od pozitivnega rezultata testa PCR oziroma od začetka simptomov, cepljene z enim odmerkom cepiva iz prve alineje 4. točke. Zaščita se vzpostavi z dnem cepljenja.

Test PCR je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Rusiji, Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test PCR opravljen v državi, ki ni navedena, je ustrezen, če hkrati izpolnjuje vse naslednje pogoje:

  • vsebuje vsaj enak nabor podatkov kot test PCR, izdan v državi članici Evropske unije ali schengenskega območja: ime, priimek, enoznačni identifikator osebe (EMŠO, številka zdravstvenega zavarovanja, številka potne listine ali drugega dokumenta države, datum rojstva ali drug podoben identifikator), podatke o vrsti testa (proizvajalec, datum in ura odvzema brisa), podatki o izdajatelju potrdila in datum izdaje potrdila, in
  • je opremljen s QR kodo v skladu s standardi in tehnološkimi sistemi, ki so interoperabilni s sistemom evropskega digitalnega covid potrdila, in
  • omogoča preverjanje verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti potrdila na enak način kot evropsko digitalno covid potrdilo.

Test HAG je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Rusiji, Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test HAG opravljen v državi, ki ni navedena, je ustrezen, če hkrati izpolnjuje vse naslednje pogoje:

  • vsebuje vsaj enak nabor podatkov kot test HAG, izdan v državi članici Evropske unije ali schengenskega območja: ime, priimek, enoznačni identifikator osebe (EMŠO, številka zdravstvenega zavarovanja, številka potne listine ali drugega dokumenta države, datum rojstva ali drug podoben identifikator), podatke o vrsti testa (proizvajalec, datum in ura odvzema brisa), podatki o izdajatelju potrdila in datum izdaje potrdila, in
  • je opremljen s QR kodo v skladu s standardi in tehnološkimi sistemi, ki so interoperabilni s sistemom evropskega digitalnega covid potrdila, in
  • omogoča preverjanje verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti potrdila na enak način kot evropsko digitalno covid potrdilo.

Ne glede na državo izdaje je test HAG ustrezen le, če je naveden na skupnem seznamu hitrih antigenskih testov.

Dokazilo o cepljenju države, s katero Slovenija nima sklenjenega sporazuma ali dogovora, mora vsebovati vsaj naslednje podatke: ime, priimek, enoznačni identifikator osebe (EMŠO, številka zdravstvenega zavarovanja, številka potne listine ali drugega dokumenta države, datum rojstva ali drug podoben identifikator), podatke o vrsti cepiva (proizvajalec, naziv cepiva, št. odmerka, datum cepljenja) in podatke o ustanovi, ki je certifikat oziroma dokazilo izdala. Odlok izrecno ne predpisuje, v kakšnem jeziku morajo biti napisana dokazila. Poleg dokazil v slovenščini so veljavna dokazila v jezikih narodnih manjšin (Italija, Madžarska) na dvojezičnih območjih in držav, ki jih priznavamo z medsebojnimi dogovori ali sporazumi (Madžarska, Srbija). V izogib morebitnim nejasnostim na meji zato predlagamo, da si tujci dokazila o cepljenju prevedejo v angleški ali nemški jezik. Če dokazilo ni del digitalnega covidnega potrdila s QR kodo, ki je združljivo z evropskim sistemom digitalnih covidnih potrdil, mora biti v papirni obliki.

Vir: Ministrstvo za notranje zadeve.

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor nautilexgeniusZnačka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.

Zakaj je Ustavno sodišče razveljavilo vladne sklepe in odlok glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter glede izvajanja pouka na daljavo

Dodano Avtor N.G.Značka Demokracija,Država,Informacije,SodstvoKomentiraj

Pobudnika, stara sedem in devet let, ki obiskujeta osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami, sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (v nadaljevanju Odlok) v zvezi s sklepom Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o podaljšanju uporabe ukrepov in omejitev iz Odloka (v nadaljevanju sklep Vlade z dne 5. novembra 2020). Iz vsebine pobude izhaja, da neskladje z Ustavo očitata tako izpodbijanima določbama Odloka kot tudi sklepu Vlade z dne 5. novembra 2020. Vložila sta tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o začasnem izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih in glasbenih šolah na daljavo (v nadaljevanju sklep ministrice). 

Ustavno sodišče je pri presoji pobude obravnavalo:

  • sklep Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. 11. 2020 in št. 00717-49/2020/6 z dne 12. 11. 2020,
  • sklep Vlade št. 18100-24/2020/4 z dne 26. 11. 2020,
  • Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/20) in
  • sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. 11. 2020.

Glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja

Začasno zbiranje ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 prepoveduje Odlok. Materialno podlago za sprejetje Odloka pomeni Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20 – v nadaljevanju ZNB), ki v tretjem odstavku 39. člena določa, da lahko, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, Vlada odredi prepoved zbiranja ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Z Odlokom je bil takšen ukrep sprejet.  

Na podlagi izpodbijanih 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka velja prepoved zbiranja tudi v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, razen v tistih, ki so ustanovljeni za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Izpodbijani določbi se nanašata na pobudnika. Pobudnika obiskujeta osnovno šolo, v kateri poteka vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Prvi pobudnik obiskuje prilagojen program in zanj velja 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Na drugega pobudnika, ki obiskuje poseben program osnovne šole, se nanaša 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Navedbe pobudnikov, da drugi pobudnik ni zajet niti v 5. točki prvega odstavka 1. člena Odloka, ker javne šole niso zavodi iz petega odstavka 18. člena ZUOPP-1, niso utemeljene. Po ZUOPP-1 so organizacije, ki lahko izvajajo posebne programe vzgoje in izobraževanja, sicer res razdeljene na javne šole, javne zavode in javne socialnovarstvene zavode, kar pa ne pomeni, da se pojem zavod za vzgojo in izobraževanje iz 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka ne more nanašati tudi na osnovne šole, ki izvajajo poseben program vzgoje in izobraževanja. Upoštevaje drugi odstavek 1. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96 – ZZ) so namreč zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, osnovna šola pa je takšna organizacija.  

V zvezi s časovno veljavnostjo ukrepov iz 1. člena Odloka je v 4. členu Odloka določeno, da strokovno utemeljenost ukrepov iz tega odloka Vlada ugotavlja vsakih sedem dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, da se ti ukrepi še naprej uporabljajo, ali pa ukrepe spremeni oziroma odpravi ter o tem obvesti Državni zbor in javnost. Napotitev 4. člena Odloka na periodično odločanje Vlade o tem, ali ukrepi iz Odloka še vedno veljajo, pomeni, da lahko pravno podlago za uporabo ukrepov iz Odloka po poteku sedmih dni od njegove izdaje pomenijo le sklepi Vlade o nadaljnji uporabi oziroma o podaljšanju teh ukrepov. Veljavnost ukrepov zgolj na podlagi Odloka se je tako iztekla že po sedmih dneh od njegove izdaje, njihova nadaljnja veljavnost pa je bila odvisna od veljavnosti nadaljnjih sklepov Vlade o njihovem podaljšanju.  

Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati.

Sklep UStavnega SODIŠČA RS U-I-445/20 Z dne 3. 12. 2020.

O podaljšanju uporabe ukrepov iz Odloka je Vlada do sedaj odločala trikrat. Iz sklepa z dne 5. novembra 2020 izhaja, da se je Vlada seznanila s strokovno oceno strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 in odločila, da se uporaba ukrepov in omejitev, ki so določene v Odloku, podaljša za sedem dni. S sklepoma z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 pa je Vlada, prav tako na podlagi seznanitve z oceno strokovne komisije, odločila, da se veljavnost ukrepov iz Odloka podaljša (še) za štirinajst oziroma sedem dni.  

S temi sklepi je Vlada na izviren način določila nadaljnjo veljavnost ukrepov iz Odloka. Tako je na abstrakten način uredila pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanašajo (vzgojno-izobraževalni zavodi in zlasti učenci, ki jih obiskujejo). To pomeni, da so omenjeni sklepi Vlade po svoji vsebini predpis. Ustavno sodišče šteje namreč za predpis vsak akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, oziroma ki vsebuje pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke (t. i. eksterno delovanje). Ustavno sodišče ugotavlja, da sklepi niso bili uradno objavljeni, kar pa ne vpliva na to, da jih po vsebini ne bi opredelili kot predpise. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je namreč za opredelitev podzakonskega akta za predpis ključna njegova vsebina (materialni kriterij) in ne naziv ali subjekt oziroma postopek sprejemanja.  

Okoliščina, da sklepi Vlade niso bili objavljeni, vpliva na njihovo veljavnost in posledično tudi na veljavnost ukrepov iz Odloka. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Glede na medsebojno povezanost tega sklepa s sklepoma Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 (z vidika obravnavane problematike gre za po vsebini enake akte) in povezanost teh sklepov z Odlokom, katerega veljavnost naj bi podaljševali, je Ustavno sodišče po 30. členu ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti sklepov z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020. Sklepa o začetku postopka za oceno ustavnosti sklepov Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 Ustavno sodišče ni vročilo v odgovor Vladi, saj se je do akta z enako vsebino (to je do sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020) že imela možnost izjaviti v okviru odgovora na pobudo in je to tudi storila. Zato je Ustavno sodišče lahko takoj sprejelo tudi odločitev glede teh dveh sklepov. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 in z dne 12. novembra 2020 se zato nista smela uporabljati, sklep Vlade z dne 26. novembra 2020 pa se ne sme uporabljati. O tem je Ustavno sodišče odločilo v 1. in 2. točki izreka. Odločitev Ustavnega sodišča se nanaša na tiste dele sklepov, ki so povezani z izpodbijanim Odlokom, to je na 1. točko sklepa z dne 5. novembra 2020, drugo alinejo 1. točke sklepa z dne 12. novembra 2020 in šesto alinejo a) dela 1. točke sklepa z dne 26. novembra 2020.  

Kot že navedeno, so bili ukrepi o prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja na podlagi 1. člena Odloka veljavni le prvih sedem dni od začetka uporabe Odloka, v nadaljevanju pa je bila njihova veljavnost odvisna od veljavnosti sklepov Vlade o njihovem podaljšanju. S sklepi Vlade z dne 5. novembra 2020, z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020, ki niso niti začeli veljati, ukrepi iz Odloka niso bili veljavno podaljšani. S tem je veljavnost 1. člena Odloka in v tem okviru s pobudo izpodbijanih določb iz tega člena Odloka dejansko prenehala. V takem primeru Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS odloči o ustavnosti izpodbijanega predpisa, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Takšnih posledic pobudnika nista izkazala. Na podlagi gornjih ugotovitev za zaprtje šole, v katero sta vključena pobudnika, namreč ni več pravne podlage. Če niso izpolnjeni pogoji za presojo neveljavnega predpisa iz 47. člena ZUstS, Ustavno sodišče pobudo praviloma zavrže (tretji odstavek 25. člena ZUstS). Vendar pa pobudnika zatrjujeta, da gre za zadevo, ki naj bi odpirala pomembna ustavnopravna vprašanja, ki bodo v primeru podaljšanja ukrepov in ob morebitnih ponavljajočih se valovih epidemije znova aktualna, in predlagata, naj Ustavno sodišče odloči o pobudi tudi v primeru prenehanja veljavnosti izpodbijanih predpisov.  

Z vprašanjem, ali lahko Ustavno sodišče, čeprav pogoji iz 47. člena ZUstS niso izpolnjeni, presoja tudi akte, ki ne veljajo več, se je Ustavno sodišče že ukvarjalo. V odločbi št. U-I-83/20 z dne 27. avgusta 2020 (Uradni list RS, št. 128/20) je zavzelo stališče, da ni namen prvega in drugega odstavka 47. člena ZUstS, ki pomenita izjemo od pravila, da se Ustavno sodišče osredotoči na presojo veljavnih predpisov, da bi Ustavnemu sodišču preprečili ustavnosodni nadzor nad zakonodajno ali izvršilno oblastjo v primeru predpisov, katerih veljavnost je izrazito vpeta v časovno omejene okvire. To bi namreč pomenilo, da se Ustavno sodišče sploh ne bi moglo izreči o ustavnosti aktov, ki se sprejemajo periodično in za časovno omejeno dobo, čeprav bi presoja naslavljala zelo pomembna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, ki se bodo sprejemali v prihodnosti. Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča zato lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. To bo takrat, kadar zahteva po pravni predvidljivosti na določenem področju urejanja družbenih razmerij izjemoma narekuje odločitev Ustavnega sodišča o posebno pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanjih sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti (27. točka obrazložitve v odločbi št. U-I-83/20).  

Pobuda obravnava vprašanje ustavne skladnosti predpisa, s katerim je bilo z namenom preprečiti širjenje epidemije COVID-19 določeno tudi zaprtje šol oziroma zavodov, ki izvajajo vzgojno-izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Ugotovljena neveljavnost tega predpisa ni posledica izboljšanja epidemiološke slike na območju Republike Slovenije, ki bi narekovala sprejem odločitve Vlade o odpravi teh ukrepov, temveč zgolj posledica tega, da sklepi Vlade, s katerimi je Vlada nameravala podaljšati veljavnost teh ukrepov, zaradi formalnih pomanjkljivosti v zvezi z njihovo izdajo, niso začeli veljati (glej zgoraj). Glede na to je že iz tega razloga mogoče pričakovati, da bo takšen ukrep Vlada lahko znova sprejela. Poleg tega se virus SARS-CoV-2 v državi (pa tudi izven nje) še vedno širi in je zato tudi iz tega razloga v prihodnosti razumno pričakovati možnost sprejetja novih enakih oziroma podobnih ukrepov. Časovna veljavnost takšnih ukrepov bo omejena z epidemiološko sliko v državi, kar bi lahko povzročilo, da Ustavno sodišče tudi takrat ne bi moglo opraviti vsebinske presoje ustavnosti takšnih ukrepov. Glede na to, da izpodbijana ureditev lahko pomeni omejitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin tako ranljive skupine oseb, kot so otroci s posebnimi potrebami, gre po presoji Ustavnega sodišča v tej zadevi za odločitev o pomembnem precedenčnem ustavnopravnem vprašanju. Glede na to je javni interes po vsebinski presoji ne več veljavnih izpodbijanih določb Odloka utemeljen in je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka sprejelo (3. točka izreka).

Glede izvajanja pouka na daljavo  

Zaradi zaprtja šol je bil 5. novembra 2020 sprejet tudi sklep ministrice za izobraževanje o začasnem šolanju na daljavo. Materialno podlago za njegovo sprejetje je pomenil ZZUOOP, ki v prvem odstavku 104. člena določa, da lahko, če je to potrebno za omilitev in odpravo posledic COVID-19, vzgojno-izobraževalno delo (pouk in druge oblike organiziranega dela) z učenci, dijaki in študenti v osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, glasbenih šolah, srednjih in višjih strokovnih šolah poteka v obliki izobraževanja na daljavo. O tem s sklepom odloči minister, pristojen za izobraževanje. Časovna omejitev veljavnosti tega sklepa ni z ničemer določena, kar pomeni, da bo veljal do preklica.  

Izpodbijani sklep določa, da se zaradi poslabšanja epidemiološke situacije v vzgojno-izobraževalnih zavodih začasno izvaja vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, in sicer v osnovnih šolah in glasbenih šolah. Izraz osnovna šola v tem sklepu je treba razumeti tako, da se nanaša na vse osnovne šole, vključno s tistimi, ki izvajajo prilagojene in posebne programe izobraževanja. Izraz osnovna šola je namreč splošen. Zato je neutemeljeno sklicevanje pobudnikov na to, da se sklep nanju morda sploh ne nanaša.  

Tudi izpodbijani sklep ministrice, tako kot v 12. točki navedeni sklepi Vlade, ni bil uradno objavljen. In tudi ta sklep je po svoji naravi predpis. Zakonodajalec je namreč sprejetje odločitve o tem, da poteka vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, v celoti prepustil ministru, pristojnemu za izobraževanje (prvi odstavek 104. člena ZZUOOP). Sklep ministrice zato pomeni izvirno odločitev ministrice o izvajanju pouka na daljavo. S tem na abstrakten način ureja pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanaša.  

Ustavno sodišče je tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sklepa ministrice sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS tudi v zvezi s tem sklepom takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Kot že navedeno, lahko predpis začne veljati le, če je objavljen. Predpisi državnih organov morajo biti objavljeni v uradnem državnem glasilu (glej 154. člen Ustave). Ker sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, ni bil objavljen, ni začel veljati in se ne sme uporabljati (4. točka izreka).

Sklep

Ustavno sodišče je jasno poudarilo eno temeljnih ustavnih načel, ki ga vlada RS ni upoštevala. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu. Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Objava na spletu ne more nadomestiti objave v Uradnem listu RS.

Vir: Ustavno sodišče RS.