Stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano.
Če opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigo vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Temu nasproti zato stoji načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki v tem kontekstu zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice – tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja.

VSRS Sklep II Ips 32/2022 z dne 7. septembra 2022.

Advertisement

Izjave o odpovedi dediščini (ali o sprejemu dediščine) ni mogoče preklicati

Iz zapisnika povsem jasno izhaja, da pritožnik na obravnavi nujnega dednega deleža ni uveljavljal. Z izjavo, da priznava oporoko in ne uveljavlja ničesar, se je dejansko odpovedal dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Izjave o odpovedi dediščini (ali o sprejemu dediščine) ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojni sodi 1/2 nepremičnine v k. o. …, denarna sredstva na računu zapustnice in osebni avto Opel Corsa, da pogrebni stroški 3.100,00 eurov predstavljajo odbitek od čiste vrednosti zapuščine, da znaša taksa 405,00 eurov, da je zapustnica napravila lastnoročno pisno oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustila sinu A. A., da je zakoniti dedič tudi sin B. A., da sta oba dediča priznala oporoko kot pristno in pravno veljavno, oporočni dedič je dediščino sprejel, nujni dedič pa nujnega dednega deleža ni uveljavljal, zato je zapustničinega sina A. A. na podlagi oporoke razglasilo za dediča celotne zapuščine.

2. Laično pritožbo je vložil zakoniti dedič B. A. Navaja, da uveljavlja nujni dedni delež in predlaga, da ga sodišče proglasi za dediča nujnega dednega deleža, podrejeno naj pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Na zapuščinski obravnavi se ni odpovedal dedovanju nujnega dednega deleža niti ga aktivno ni uveljavljal, temveč je le izjavil, da bo o tem razmislil, kar pa ni ustrezno vneseno v zapisnik o zapuščinski obravnavi. V obdobju med zapuščinsko obravnavo in vročitvijo sklepa o dedovanju se je v pogovorih s sodedičem izkazalo, da bo realen in obojestransko pošten dogovor o skupni uporabi ali vrednotenju ali prodaji nepremičnine, ki je predmet dedovanja, zelo težko doseči, zato uveljavlja nujni dedni delež.

3. Pritožnik je vložil tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je višje sodišče ne upošteva, ker je vložena po poteku pritožbenega roka.

4. Oporočni dedič je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in pojasnjuje, da je zakoniti dedič potem, ko je bila razglašena oporoka, vpogledal vanjo in se prepričal, da mu zapustnica ni naklonila ničesar, pač pa je izrecno zapisala, da ni upravičen do nujnega dednega deleža. Po vpogledu v oporoko je izjavil, da v zapuščinskem postopku ne uveljavlja ničesar, torej nujnega deleža ni uveljavljal.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nujni dedič dobi nujni delež samo, če ga zahteva (40. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD). V zapisniku o zapuščinski obravnavi dne 24. 3. 2021 je zapisano, da oba navzoča dediča priznavata oporoko zapustnice kot pristno in veljavno, da oporočni dedič sprejema dediščino po oporoki, nujni dedič pa v postopku ne uveljavlja ničesar. Zapisnik je pritožnik podpisal. Kaj podpisuje je moral vedeti, saj sodnik zapisnik narekuje, pred podpisom zapisnika pa lahko stranke zapisnik tudi preberejo. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zapisniku ugovarjal. Zapisnik sodišča je javna listina po prvem odstavku 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje ali določa. Z dokazno nepodprtimi navedbami o neustreznem zapisu v zapisniku, pritožnik ni uspel izpodbiti resničnosti v zapisniku ugotovljenih dejstev (četrti odstavek 224. člena ZPP).

7. Iz zapisnika povsem jasno izhaja, da pritožnik na obravnavi nujnega dednega deleža ni uveljavljal. Z izjavo, da priznava oporoko in ne uveljavlja ničesar, se je dejansko odpovedal dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Izjave o odpovedi dediščini (ali o sprejemu dediščine) ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da nujnega deleža ni pravočasno uveljavljal in je izpodbijani sklep materialnopravno pravilen. Pritožbene navedbe o nezmožnosti dogovora s sodedičem za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso relevantne. Tudi nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Stroški pritožbenega postopka niso priglašeni.

Vir: VSL Sklep II Cp 968/2021.

Delavec se ne more vnaprej veljavno odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu

Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati odpravnino v višini 14.793,81 EUR ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek, in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je nepravilen in brez pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica s sklenitvijo dogovora o vračilu preveč izplačanih bruto plač odpovedala pridobljeni pravici do preostanka odpravnine. Sodišče se je sklicevalo na sodno prakso (VDSS Pdp 160/2020 in VIII Ips 191/2018), ki pa stoji na stališču, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Le pravici oziroma terjatvi, ki jo je že pridobil, se lahko tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem,v mejah 3. člena ZPP, o njej sporazume. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, bi po mnenju tožnice sodišče lahko neposredno uporabilo le, če bi se stranki v dogovoru z dne 10. 3. 2018 izrecno dogovorili, da druga do druge nimata več nobenih obveznosti oziroma da so s tem razrešena vsa njuna medsebojna razmerja. Dogovor, ki ga je pripravila tožena stranka, pa vsebuje ugotovitev o višini odpravnine, ki pa je tudi po mnenju sodišča nepravilna, saj tožnici pripada višja odpravnina v skladu z določbami ZDR-1 in Kolektivne pogodbe kulturnih dejavnosti. Izračun odpravnine pa je pripravila tožena stranka kot močnejša stranka dogovora. Navedeno dejstvo je še toliko bolj pomembno, ker tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega in celoten znesek, ki je bil predmet pobota na strani tožene stranke, uveljavljal v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 70/2020. Očitno je, da tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega, kar pomeni, da bi bilo v nasprotju s temi dejstvi in načelom pravičnosti, če bi ga sodišče štelo kot odpoved pravici do višje odpravnine. Zato je tožnica upravičena do celotnega zneska, ki ji v skladu z zakonom pripada. Tožnica se preostanku odpravnine ni izrecno odpovedala. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke za izračun odpravnine. Višina odpravnine je bila med strankama sporna, saj v nasprotnem primeru tožnica sploh ne bi vložila tožbe v predmetnem postopku, tožena stranka pa je izračunu tožnice nasprotovala. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje do podrednega zahtevka, ko tožnica uveljavlja izplačilo odpravnine v skladu z določbami ZDR-1. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013. Takšno stališče je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo šestega odstavka 79. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgano nadaljuje z delom na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. Glede na to, da je bilo med strankama nesporno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi in se je druga pogodba iztekla v času veljavnosti ZDR-1 ter je tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo za določen čas, bi morala tožena stranka pri obračunu odpravnine priznati celotno delovno dobo pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo tako, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec finančne stroke za izračun višine odpravnine. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke. Upoštevaje dejansko ugotovitev, da sta se stranki o višini odpravnine sporazumeli s sklenitvijo dogovora z dne 10. 3. 2016, izračun odpravnine ni bil potreben. Njegova višina je namreč takšna, kot je bila dogovorjena. Znesek odpravnine, vsebovan v takšnem dogovoru, pa je v trditveno podlago vnesla tožnica, česar toženec ni prerekal (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V kolikor oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev v sporu niso odločilna ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, ker je odločitev o veljavnosti dogovora pomembna za odločitev v tej zadevi tudi iz razloga, ali tožnici pripada odpravnina v celoti ali se upošteva pobotan znesek s strani tožene stranke. Z opustitvijo dolžnega ravnanja je zato sodišče, po mnenju tožnice, kršilo določila pravdnega postopka, kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitvi, v zvezi s predlogom tožnice, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pdp 70/2020 obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za prekinitev postopka in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Po 206. členu ZPP sodišče odredi prekinitev postopka med drugim, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen). Po 13. členu ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. V takšnem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 23. 5. 2005 za določen čas od 1. 6. 2005 do 1. 6. 2010 za delovno mesto direktor; dne 1. 6. 2020 za določen čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015 za delovno mesto direktor ter dne 3. 6. 2015 za določen čas od 1. 6. 2015 do 31. 7. 2015 za opravljanje dela v. d. direktorice. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 7. 2015 in med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena o odpravnine. Sporna pa je bila višina odpravnine.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 70. členu določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Osnova za odmero odpravnine je po četrtem odstavku 79. člena ZDR-1 povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas v zadnjih treh mesecih oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tretjem odstavku 230. člena ZDR-1 je določeno, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da pripada odpravnina delavcem, ki so pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili po 12. 4. 2013.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnici glede na določilo ZDR-1 pripada odpravnina le upoštevaje obdobje, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno tolmačilo prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013.

11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovoru o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016 ni mogoče očitati odsotnosti pravnih učinkov ali ničnost in je torej veljaven. V 9. točki dogovora sta se stranki dogovorili, da tožnici zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2015 pripada na dan 10. 3. 2016 odpravnina v višini 600,39 EUR (glavnica v višini 572,99 EUR + zamudne obresti v višini 27,40 EUR). Stranki sta soglašali, da se terjatev tožnice do tožene stranke (odpravnina) v višini 600,39 EUR delno poravna (pobota) z delodajalčevo terjatvijo do tožnice (vračilo preveč izplačanih plač) v višini 420,90 EUR (10. točka dogovora). Preostanek dolga delodajalca do tožnice v višini 179,49 EUR pa bo delodajalec nakazal tožnici na njen transakcijski račun 11. 3. 2016. Stranki sta se dogovorili, da dogovor začne veljati z dnem podpisa obeh strank. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec plačilo 179,49 EUR tudi izvršil.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo sodno prakso (VDSS Pdp 160/2002 in VIII Ips 191/2018), ki zavzema stališče, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, saj sta stranki veljavno sklenili dogovor z dne 10. 3. 2016 in, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ta ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, zaradi česar bi bil dogovor ničen (86. člen OZ). Kot izhaja iz citirane sodne prakse, se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume (Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 191/2018 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 63/2003 zavzelo jasno stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se delavka vnaprej izrecno odpove pravici do odpravnine, s situacijo, ko stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorita glede pravic iz delovnega razmerja). V konkretnem primeru sta stranki z dogovorom ugotovili višino tožničine terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (slabo leto po koncu delovnega razmerja tožnice pri tožencu, ko je plačilo iz naslova odpravnine že nastalo in tudi zapadlo), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na navedeno sodno prakso. Navedeno ne izpodbija niti trditev tožnice, da se v sporazumu ni izrecno odpovedala celotnemu znesku odpravnine, ki bi ji pripadala po zakonu.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške sama.

Vir: VDSS Sodba Pdp 133/2021 z dne 2. julija 2021.

(Ne)prepovedane imisije

Toženčeva garaža, ki se s streho stika s sosednjo zgradbo, ki je v lasti tožnika, sama po sebi ni neposredna imisija, niti ni posredna imisija, ki bi presegala krajevno običajno mero, ali povzročala znatno škodo. Enako velja za meteorno vodo, zračnost in odpadli material ter vlago, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini tožene stranke.

V obravnavani zadevi ni posebne naprave, ki bi usmerjala imisije na tožnikovo nepremičnino. Morebitna vlaga, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini, ki je v lasti tožene stranke, pa je posredna in ne direktna imisija.

Stroški sanacije tožnikovega zidu niso posledica čezmernega vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani tožene stranke, temveč odraz obstoječega, večdesetletnega (prostorskega) stanja predmetnih nepremičnin v centru Ljubljane in popolnega nevzdrževanja stavbe, ki je v tožnikovi lasti.

Obrazložitev sodišča

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka odpravi vzroke za vlaženje in nemožnost celostne obnove zunanjega zidu stavbe št. 351 k.o. …, kot tudi vzroke za odvzem svetlobe dvoje oknom, še posebej tako, da odstrani objekt dimenzije 2 × 15 metrov in se v bodoče vzdrži vsakršnega vznemirjanja lastninske pravice tožnika (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 9.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I/2 izreka) in mu povrniti stroške (tč. I/3. izreka). O pravdnih stroških postopka je odločilo v II. točki izreka tako, da je tožnik dolžan prvi, tretji in četrti toženi stranki povrniti 1.223,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in jo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija v celoti. Primarno predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je tožbeni zahtevek namenoma oblikovan tako, da mu je mogoče ugoditi v delu, v vsakem primeru pa tako, da je izbira ustreznih ukrepov prepuščena toženi stranki. Prepričan je, da je sama gradbena zasnova predmetnih garaž prepovedana, direktna imisija. Garaže niso posledica delovanja naravnih sil. Prvi in tretji niz garaž je naslonjen na njegov severni zid, sredinski del pa ima streho obrnjeno tako, da se voda steka v vmesni predel med garažami in steno. Pri tem ni pomembno, ali gre za preseganje krajevno običajne mere, saj so neposredne imisije prepovedane v vsakem primeru. Ker tožena stranka nima pravnega naslova, imisije, ki jih povzročajo garaže, niso dovoljene. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča v zadevah II Ips 324/97 in I Cp 195/2012. Nadalje navaja, da so imisije bistvene, četudi bi jih šteli za posredne. Upravno dovoljenje je bilo izdano zgolj za tretji del garaž. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 451/2009 zavzelo stališče, da obstoj upravnih dovoljenj ne izključuje imisijskega varstva. Sodišče ni navedlo razlike med nizi garaž, ki so postavljeni v skladu z upravnim dovoljenjem in tistimi, ki niso. Del garaž je zgrajen v nasprotju z upravnim dovoljenjem. Garaže so stare 50 let, prav to je vzrok za težave, glede na to, da gre za območje, ki se nahaja v centru Ljubljane. Urbano središče terja višjo stopnjo urejenosti, za razliko od ruralnejših območij. Zaradi gostosti poselitve je običajno, da se objekte nasloni drug na drugega, a to samo po sebi še ne pomeni gradbenih težav, ki so v obravnavani zadevi posledica slabega vzdrževanja garaž. Občinski predpisi določajo, kolikšen mora biti odmik od meje in opredeljujejo soglasje, ki ga mora podati mejaš. Tudi drevesa in z njih odpadel material morajo biti redno in primerno vzdrževana. K povečani vlažnosti prispeva vsota vseh vzrokov, ki jih ni dopustno obravnavati izolirano, tako vpliv meteorne vode, odpadlo listje, naslonitev objekta na steno, kot tudi padajoči ostanki ometa. Sodišče pri presoji krajevno običajne mere ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka objektov ne vzdržuje. Niso napeljani žlebovi, niso narejeni primerni stiki s severno steno, ne čisti se odpadlo listje in veje. Ker je bila tožnikova stavba zgrajena pred stavbo tožene stranke, bi se slednja morala prilagoditi tožniku. Gre za znatno škodo, glede na ugotovitev izvedenca gradbene stroke bi sanacija severne stene stala 13.434,00 EUR. Lastninski pravici obeh pravdnih strank sta enakopravni, zato tožnik ni dolžan trpeti visokih stroškov sanacije, po drugi strani naj bi vsak izmed petih solastnikov moral plačati zgolj 100,00 EUR. Tožniku grozi večja škoda, zato bi bilo treba ugoditi njegovemu zahtevku na podlagi 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj sta podani predpostavki vznemirjanja in konkretne škodne nevarnosti. Ravnanje tožene stranke je protipravno, ker predstavlja nedovoljeno imisijo, posledično pa je podana tudi vzročna zveza.

3. Na pritožbo so odgovorile prva, tretja in četrta tožena stranka. Poudarile so pravilnost v izpodbijani sodbi navedenih razlogov. Prepričane so, da je problem v tožnikovi stavbi, ki je slabo vzdrževana ter sama po sebi potrebna temeljite sanacije. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je solastnik nepremičnine parc. št. 16/1 k.o. …, na kateri stoji stavba s št. 351. Zunanji zid te stavbe na severni strani meji na parcelo št. 26/16, ki v naravi predstavlja dvorišče in je v solastnini tožencev. Na dvorišču stoji vrstna garaža, ki je postavljena ob tožnikovem zidu. Zaradi vznemirjanja lastninske pravice tožnik vlaga negatorno tožbo in odškodninski zahtevek. Trdi, da je severna stena stavbe vlažna in jo je treba sanirati, vzrok pa vidi v garažnem objektu, pomanjkanju zračnosti, odtekanju meteornih voda in na tleh nabranem materialu, katerega del so tudi vejice in listje z dreves, ki rastejo na parceli tožene stranke.

6. Med strankama ni sporna lega garaž na parc. št. 26/16, kot tudi ne njihova gradbena zasnova. Tudi ne, da je tožnikova stavba stara 136 let. V pritličju tožnikove stavbe, ki meji na parcelo tožene stranke, se nahaja poslovni prostor, sedaj skladiščni prostor, ki je trenutno prazen.

7. Sporno je, ali je zid na tožnikovi strani vlažen zaradi imisij tožene stranke, posledično, ali jih je tožena stranka dolžna preprečiti, kot tudi, ali je odškodninsko odgovorna.

8. Prepoved medsebojnega vznemirjanja je določena v generalni klavzuli 73. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da morajo lastniki sosednjih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Pri uporabi nepremičnine so dolžni opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njihove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez krajevno običajno mero, ali povzročajo znatnejšo škodo (1. odst. 75. člena SPZ). Brez posebnega pravnega naslova je prepovedano motenje s posebnimi napravami (2. odst. 75. člen SPZ). OZ v 133. členu določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo do vprašanja, ali so ugotovljene imisije direktne ali indirektne. Iz obrazložitve sodbe izhaja pravni zaključek, da ne gre za prepovedane imisije, torej niti za neposredne (2. odst. 75. člena SPZ), kot tudi ne za posredne, ki bi presegale krajevno običajno mero, ali povzročale znatno škodo (1. odst. 75. člena SPZ). Dokazna ocena o tem je dovolj prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi (8. člen ZPP). Glede na pritožbene trditve je treba uvodoma ločiti med (ne)posrednostjo imisij garaže kot take (oz. njene gradbene konstrukcije, ki se delno stika s tožnikovim zidom), od vseh tistih vplivov, ki so posledica njenega obstoja (npr. meteorne vode, ki odtekajo s strehe garaže).

10. Res so neposredne imisije vselej prepovedane, v kolikor zanje ne obstaja poseben pravni naslov, vendar predmetne garaže same po sebi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljajo imisij iz 2. odst. 75. člena SPZ. Četudi niso rezultat delovanja naravnih sil, saj so bile zasnovane in zgrajene s človekovim voljnim ravnanjem, vendarle zgolj s svojim obstojem ne predstavljajo (nedopustnega) posega v tožnikovo lastninsko pravico. Stojijo na nepremičnini, ki je v lasti tožene stranke in so v skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) sestavina te nepremičnine (8. člen SPZ). Tožnik tudi ni izkazal, da bi segale čez mejno vertikalno črto.

11. Relevantno je, da gre za nepremičnino v ožjem centru Ljubljane, kjer so povsem samostojni in neodvisni objekti, ki ne bi tako ali drugače vplivali na sosednje stavbe, redkost. Navedeno je logična posledica sobivanja večjega števila ljudi na krajevno omejenem območju, kar že samo po sebi predstavlja določeno mero nujnega sožitja oz. konflikta. Slednje je večkrat poudarilo tudi prvostopenjsko sodišče, pa tudi tožnik sam.1 Tudi zato delni stik garaže z zidom za tožnika ne more predstavljati neposredne imisije.

12. Garaže same po sebi tudi niso posredna imisija, ki bi presegala krajevno običajno mero ali povzročala znatno škodo. Gradbena konstrukcija, ki stoji na parceli tožene stranke, sama po sebi nima vpliva preko parcelne meje. Z vidika krajevno običajne mere je pomembno dejstvo, da je bil levi del garaže, ki se stika s tožnikovim zidom, zgrajen v skladu z upravnim dovoljenjem. Pri tem je treba poudariti, da se z upravnimi dovoljenji seveda ne more izključiti tožnikove pravice do varstva pred imisijami (II Ips 451/2009),2 temveč gre za eno izmed relevantnih okoliščin pri presoji prostorskega statusa konkretne zgradbe z vidika njenega javnega (urbanističnega) in zasebnega interesa (vidik lastnika in mejašev). Tudi v zadevi I Cp 195/2012, na katero se sklicuje tožnik, kot direktna imisija ni bila označena vrstna hiša kot zgradba, temveč je bila direktna imisija meteorna voda, ki je s posebno naprav (žleb) odtekala neposredno na sosedovo nepremičnino.

13. Garaže so bile postavljene pred okrog 50 leti, kot že navedeno levi del garaže v skladu z upravnim dovoljenjem, ne pa tudi sredinski in desni del garaže. Upoštevaje okoliščine izgradnje oz. dolgoletno uporabo ter krajevno običajnost stika zidu z delom garaže, sam po sebi prav tako ne more predstavljati imisije stik s tožnikovim zidom na njenem desnem delu, ki upravnega dovoljenja sicer nima. To pa še toliko bolj velja za sredinski del, ki je od zidu odmaknjen za okrog 1,12 metra.

14. Prvostopenjsko sodišče se je v zadostni meri opredelilo do dejstva, da sredinski in desni del garaže v primerjavi z levim ne temeljita na upravnem dovoljenju. Upoštevalo je, da sama kršitev prostorskih in gradbenih predpisov s strani tožene stranke v tem delu ne pomeni, da je tožnikov negatorni zahtevek že iz tega razloga utemeljen. V posledici je preučilo zatrjevane vplive vseh delov garaže na tožnikov severni zid in na tej podlagi zaključilo, da garaža z vsemi posrednimi vplivi v nobenem delu ne presega krajevno običajne mere in nima bistvenega vpliva na razpadanje tožnikovega zidu (32. – 37. točka obrazložitve sodbe). Pravnega zaključka ne spreminja niti (ne)skladnost predmetnih garaž s sedaj veljavnimi občinskimi predpisi, saj v času izgradnje garaže ti še niso veljali, zato na zaključke o krajevno običajni meri v času izgradnje nimajo vpliva. Sredinski del garaže pa je glede odmika od tožnikovega zidu skladen tudi s sedaj veljavnimi Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana.

15. Pri presoji tožnikovih očitkov o drugih, z garažo povezanih imisijah (meteorne vode, odpadni material, zračnost itd.), je sodna praksa, na katero se tožnik sklicuje, materialnopravno sicer relevantna, a gre za drugačno dejansko stanje, ki ni primerljivo z obravnavano zadevo. V zadevi II Ips 324/97 je šlo za odvajanje gnojnice in straniščnice po ceveh na zemljišče tožnice, Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da je šlo za direktno imisijo. V zadevi I Cp 195/2012 so meteorne vode odtekale s streh treh vrstnih hiš v odtok (žleb), ki je bil na hiši tožnika. Zaključek je bil, da je šlo za direktno imisijo, ki je, če se izvaja brez pravnega naslova, vedno prepovedana.

16. V obravnavani zadevi ni (posebne) naprave, ki bi usmerjala imisije na tožnikovo nepremičnino. Navedeno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Ugotovil je, da meteorne vode s strehe garaže odtekajo na dvorišče, ki je v lasti tožene stranke. To velja tako za levi in desni del garaže, kjer je streha enokapnica s padcem naklona usmerjena stran od tožnikovega zidu, da voda odteka na dvorišče tožene stranke na mestu, ki je za globino garaže oddaljeno od tožnikove stene. V sredinskem delu garaže je streha s padcem usmerjena v smer tožnikovega zidu, a je v tem delu garaža od tožnikovega zidu odmaknjena za 1,12 metra, zato voda ne more direktno zatekati ali se stekati na tožnikov zid. Navedenega ne spreminja niti dejstvo, da sredinski del garaže nima nameščenega žleba, medtem ko ga levi in desni del garaže imata. Slednje pa, glede na to, da voda po strehi odteče dalj na parcelo tožene stranke, z vidika imisij niti ni več pravno relevantno.

17. Morebitna vlaga, ki se širi na tožnikov severni zid po zraku ali zemljini, ki je v lasti tožene stranke, pa je posredna in ne direktna imisija. Enako velja za zračnost in odpadli gradbeni ter organski material, ki leži na nepremičnini v lasti tožene stranke in po zatrjevanju tožnika vpliva na njegovo severno steno. Pri tem je odločilno, da posredne imisije niso prepovedane vselej, temveč zgolj v primeru, če presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo znatnejšo škodo.

18. S tem v zvezi je odločilna ugotovitev izvedenca, da je primarni vzrok za vlažnost tožnikove severne stene v sferi tožnika samega. To je popolna opustitev vzdrževanja severnega zidu in njegovo vidno razpadanje, tako na zunanji, kot tudi na notranji strani. Dejstvo je, da je sporni zid dotrajan in potreben temeljite sanacije, saj je star več kot 130 let in času primerno tudi zgrajen. V osnovi je požarni zid. Orientiran je proti severu in že zato na vremenskem udaru, hkrati pa nima niti napušča (strehe), zato deževnica kot padavinska meteorna voda prosto pada in teče po njem. Posledica navedenega je vidna, to je njegovo razpadanje, saj s stene odpada zunanji gradbeni sloj, ki se kopiči na nepremičnini tožene stranke.

19. Tako se kot zgrešen pokaže temeljni tožnikov očitek, da je vzrok za vlažnost njegovega severnega zidu v garaži tožene stranke in z dreves odpadlem listju ter vejicah. Izvedenec je ugotovil, da naslonitev garaže bistvenega vpliva na zračnost nima, saj gre za provizoričen objekt. Enako velja za odtekanje meteornih vod, tako z levega in desnega dela garaže, kot tudi s sredinskega, kjer je največji problem v gradbenem materialu, ki je odpadel s tožnikove stene in je glavni vzrok za zadrževanje vlage. Glede na izvedensko mnenje tudi listje in vejice, ki odpadajo z več deset let starih dreves, ki rastejo na parceli tožene stranke, v razmerju do gradbenega materiala, niso bistvene. Za razliko od gradbenega materiala gre za organski material, ki se sčasoma razgradi in spremeni v prah. Ob upoštevanju, da tožnikova severna stena nima napušča, je stik garaže na njenem levem in desnem delu (kleparski žleb) s tožnikovo steno tako zgolj vprašanje morebitne preusmeritve po steni odtekajoče vode, ki bi v vsakem primeru po zidu odtekla navzdol.3

20. Trditev, da prav zaradi provizoričnosti objektov, slabe konstrukcije in slabega materiala prihaja do povečanega vlaženja severne stene, nima podlage. Provizoričnost garaže sama po sebi ne predstavlja imisije, z vidika zračnosti je lahko po ugotovitvah izvedenca celo koristna. Tudi neustrezna gradbena konstrukcija sama po sebi ni imisija, niti to ne more biti neestetska zunanjost in ne pomanjkljivo vzdrževanje garaže, zato presojanje krajevno običajne mere v tem obsegu ni potrebno. Kot je bilo že pojasnjeno, pa zatrjevani vplivi (odtekanje meteorne vode, z dreves odpadlo listje in vejice itd.), ne presegajo krajevno običajne mere, niti ne povzročajo znatne škode.

21. Tudi ni izpolnjen drugi, alternativni pogoj iz 1. odst. 75. člena SPZ, v skladu s katerim so nedopustne tudi posredne imisije, ki povzročajo znatno škodo. Pritožben očitek tudi v tem delu ni utemeljen. Tožniku znatna škoda ni nastala zaradi imisij tožene stranke, ki izvirajo iz garaže, temveč zaradi nevzdrževane, propadajoče severne stene, ki je potrebna temeljite sanacije. Glede na izvedensko mnenje bi stala sanacija celotne severne stene 13.434,00 EUR, oz. po dopolnitvi izvedenskega mnenja 12.000,00 EUR. Zavajajoča je tožnikova trditev, da bi morala tožena stranka v primerjavi s tem zneskom „plačati samo znesek 500,00 EUR za namestitev žlebu in čiščenje“, saj vzrok za propadanje 136 let stare stene ni odsotnost žleba sredinskega dela garaže, niti čiščenja vejic in listja. Ne samo, da garaža ne stoji vzdolž celotne dolžine tožnikove stene in tudi po višini prekriva zgolj spodnji del zidu, bistveno je, da so predstavljeni vplivi garaže na tožnikovo steno posredni in zanemarljivi v primerjavi s pravim vzrokom za njeno sanacijo – opustitvijo vzdrževanja s strani tožnika.

22. Zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani vplivi niso prepovedane posredne imisije, saj ne presegajo krajevno običajne mere, niti ne povzročajo znatne škode. Izhodišče sosedskega prava je, da je vplive sobivanja treba prenašati. V urbanem središču še toliko bolj, saj tam biva izrazito veliko ljudi na majhnem prostoru. Pri tem je treba tehtati pravice mejašev, kar je prvostopenjsko sodišče tudi prepričljivo storilo.

23. Tožniku večja škoda ni nastala, niti mu ne grozi, tožena stranka pa tudi ne opravlja dejavnosti, s katero bi tožnika vznemirjala, ali ga izpostavljala konkretni škodni nevarnosti. Prvostopenjsko sodišče je tudi glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 133. člena OZ napravilo pravilen zaključek. Glede na to, da vpliv v sferi tožene stranke ne predstavlja prepovedane imisije (ni protipraven), niti ni vzrok za razpadanje tožnikove severne stene, velja enako tudi glede vtoževane odškodnine (41. – 49. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

24. Potencialni stroški sanacije tožnikovega zidu tako niso posledica čezmernega vznemirjanja njegove lastninske pravice s strani tožene stranke, temveč odraz obstoječega, večdesetletnega stanja obravnavanih nepremičnin v centru Ljubljane in popolnega nevzdrževanja stavbe, ki je v tožnikovi lasti. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja odstranitev garaže ni edini možen ukrep za izvedbo sanacije, ki bi ga bila tožena stranka posledično dolžna izvesti, glede na to, da je mogoča sanacija severnega zidu tudi brez odstranitve garaže oz. v skladu s 76. členom SPZ. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba prepričljiva, zaključki pa pravilni (38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

25. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, pritožbo pa v tem delu zavrnilo (353. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl., 1. odst. 155. člena, v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, tožencem pa povrniti njihove za odgovore na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odvetniške stroške odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Prva tožena stranka je priglasila nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v višini 587,2 EUR in pavšal za stroške poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, povečano za 22% DDV (tar. št. 6007). Tretja in četrta tožena stranka sta po tar. št. 3210 priglasili 628,8 EUR, glede materialnih stroškov in DDV pa enako kot prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče je priglašene stroške priznalo. Tožnik je tako dolžan prvi toženi stranki 740,78 EUR pritožbenih stroškov, tretji in četrti toženi stranki pa vsaki 791,54 EUR. Tožnik mora priznane stroške plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 322. čl. ZPP), če zamudi pa gredo od izteka tega roka zakonske zamudne obresti (299. čl. In 1. odst. 378. čl. OZ) ZPP).

——————————-
1 “Gre za območje centra Ljubljane, kjer je običajno, da se stene sosednjih objektov neposredno stikajo“ tudi „Zaradi gostosti poselitve je seveda precej običajno, da se objekte nasloni z zunanjimi stenami enega na drugega, saj samo ta naslonitev sama po sebi še ne predstavlja gradbenih težav.”
2 Enako tudi v sodbi pritožbenega sodišča I Cp 15/2002.
3 Zaradi kleparskega zaključka na desnem delu garaže, voda namesto po zidu spolzi po strehi garaže na parcelo tožene stranke, kar je tožniku lahko le v korist, ni pa tožena stranka dolžna prestrezati in preusmerjati deževnice, ki teče po tožnikovem zidu brez napušča.

Vir: VSL Sodba II Cp 1852/2017.

Pravica do svobodne gospodarske pobude mora biti uravnotežena s pravicami zaposlenih

Delodajalec ima z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude – v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog – vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1.

Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna.

Ohranitev zaposlitve delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, ko se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

Vir: VDSS Sodba Pdp 483/2020 z dne 30. maja 2021.

Sodno varstvo za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-249/10 naložilo nasprotnemu udeležencu, da v roku dveh let od objave v Uradnem listu RS (to je bilo dne 13. aprila 2012) odpravi ugotovljena neskladja z ustavo v 1. do 10. odstavku 42. člena ZSPJS in 2. členu Zakona o spremembi ZSPJS.

Ker nasprotni udeleženec tega ni storil, je predlagatelj skušal doseči ugotovitev, da Aneks št. 10 h KPJS iz leta 2017 in Aneks št. 12 h KPJS iz leta 2018 nista veljavna. Le v tem delu bi po pravilnem opozorilu pritožbe po vsebini načeloma lahko šlo za kolektivni delovni spor iz 6. člena ZDSS-1 (o veljavnosti kolektivne pogodbe), vendar pa tega ni mogoče doseči v sporu zoper nasprotnega udeleženca, ki ni stranka kolektivne pogodbe in tudi sicer ne more biti nasprotni udeleženec tovrstnega kolektivnega delovnega spora (47. člen ZDSS-1).

Pritožba je torej neutemeljeno vztrajala, da bi bilo mogoče v kolektivnem delovnem sporu s predlogom zoper nasprotnega udeleženca (ker ni odpravil navedenega neskladja) doseči ugotovitev, da sta aneksa h KPJS neveljavna. Poleg tega ne v kolektivnem ne v kakšnem drugem sporu ni sodnega varstva za ugotovitev dejstva, da neskladje z ustavo ni bilo odpravljeno. Zato je sodišče predlog pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Vir: VDSS Sklep X Pdp 188/2021 z dne 8. junija 2021.