Oznaka: odlok

Novi Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 

Dodano Avtor NataliZnačka Javno zdravjeKomentiraj

Novi Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 146/21) začne veljati 15. septembra 2021. Preberite, kaj določa.

I. SPLOŠNA DOLOČBA

1. člen

S tem odlokom se zaradi preprečitve ponovnih izbruhov okužb in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 začasno določajo pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja, pogoji za ustreznost testa na virus SARS-CoV-2 z metodo verižne reakcije s polimerazo (v nadaljnjem besedilu: test PCR) in hitrega antigenskega testa (v nadaljnjem besedilu: test HAG), uporaba testa HAG za samotestiranje na SARS-CoV-2 (v nadaljnjem besedilu: test HAG za samotestiranje), uporaba zaščitne maske na javnih krajih oziroma prostorih in medosebna razdalja ter obvezno razkuževanje rok in prezračevanje prostorov.

II. POGOJ PREBOLEVNOSTI, CEPLJENOSTI ALI TESTIRANJA

2. člen

Pogoj prebolevnosti, cepljenosti ali testiranja (v nadaljnjem besedilu: pogoj PCT) je izpolnjen, če osebe razpolagajo z enim od spodaj navedenih dokazil, in sicer:

1. z dokazilom o negativnem rezultatu testa PCR, ki ni starejši od 72 ur od odvzema brisa, ali testa HAG, ki ni starejši od 48 ur od odvzema brisa;

2. z digitalnim COVID potrdilom EU v digitalni ali papirnati obliki, opremljenim s kodo QR (v nadaljnjem besedilu: EU DCP);

3. z digitalnim COVID potrdilom tretje države v digitalni ali papirnati obliki, opremljenim s kodo QR, ki vsebuje vsaj enake podatke kot EU DCP in ga je pristojni zdravstveni organ tretje države izdal v angleškem jeziku;

4. z dokazilom o cepljenju zoper COVID-19, s katerim izkazujejo, da so prejele:

– drugi odmerek cepiva Comirnaty proizvajalca Biontech/Pfizer, cepiva Spikevax (COVID-19 Vaccine) proizvajalca Moderna, cepiva Sputnik V proizvajalca Russia”s Gamaleya National Centre of Epidemiology and Microbiology, cepiva CoronaVac proizvajalca Sinovac Biotech, cepiva COVID-19 Vaccine proizvajalca Sinopharm, cepiva Vaxzevria (COVID-19 Vaccine) proizvajalca AstraZeneca ali cepiva Covishield proizvajalca Serum Institute of India/AstraZeneca oziroma kombinacijo dveh cepiv iz te alineje. Dokazilo se pridobi takoj po prejetem drugem odmerku;

– odmerek cepiva COVID-19 Vaccine Janssen proizvajalca Johnson in Johnson/Janssen-Cilag. Dokazilo se pridobi z dnem cepljenja;

5. z dokazilom o pozitivnem rezultatu testa PCR, ki je starejši od deset dni, razen če zdravnik presodi drugače, vendar ni starejši od 180 dni;

6. z dokazilom o prebolevnosti iz prejšnje točke in dokazilom o cepljenju iz 4. točke tega člena, s katerim dokazujejo, da so bile v obdobju, ki ni daljše od 180 dni od pozitivnega rezultata testa PCR oziroma od začetka simptomov, cepljene z enim odmerkom cepiva iz prve alineje 4. točke tega člena. Zaščita se vzpostavi z dnem cepljenja.

3. člen

(1) Test HAG iz tega odloka je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Ruski federaciji, Republiki Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test HAG iz tega odloka opravljen v državi, ki ni navedena v prejšnjem stavku, je ustrezen, če vsebuje vsaj enak nabor podatkov kot test HAG, izdan v državi članici Evropske unije ali schengenskega območja, če je opremljen s QR kodo v skladu s standardi in tehnološkimi sistemi, ki so interoperabilni s sistemom EU DCP, in če omogoča preverjanje verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti potrdila na enak način kot EU DCP. Ne glede na državo izdaje je test HAG ustrezen le, če je naveden na skupnem seznamu hitrih antigenskih testov, ki je objavljen na povezavi https://ec.europa.eu/health
/sites/default/files/preparedness_ response/docs/covid-19_rat_ common-list_en.pdf. Seznam se objavi tudi na spletni strani NIJZ, Ministrstva za zdravje in Ministrstva za notranje zadeve.

(2) Test PCR iz tega odloka je ustrezen, če je opravljen v državi članici Evropske unije, državi članici schengenskega območja, Avstraliji, Bosni in Hercegovini, Izraelu, Turčiji, Kanadi, Novi Zelandiji, Ruski federaciji, Republiki Srbiji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ali Združenih državah Amerike. Če je test PCR iz tega odloka opravljen v državi, ki ni navedena v prejšnjem stavku, je ustrezen, če vsebuje vsaj enak nabor podatkov kot test PCR, izdan v državi članici Evropske unije ali schengenskega območja, če je opremljen s QR kodo v skladu s standardi in tehnološkimi sistemi, ki so interoperabilni s sistemom EU DCP, in če omogoča preverjanje verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti potrdila na enak način kot EU DCP.

III. IZPOLNJEVANJE IN PREVERJANJE IZPOLNJEVANJA POGOJA PCT TER ZAGOTAVLJANJE FINANČNIH SREDSTEV

4. člen

(1) Testiranje zaradi dokazovanja izpolnjevanja pogoja PCT se izvaja s testi HAG in testi PCR.

(2) O izvidu mikrobiološke preiskave je testirana oseba obveščena s kratkim sporočilom na kontaktno številko mobilnega telefona, ki jo navede ob odvzemu brisa.

(3) Izvajalec testiranja izvid testa takoj po opravljeni preiskavi pošlje v Centralni register podatkov o pacientih (v nadaljnjem besedilu: CRPP). Podatek o izvidu testa se obdeluje v CRPP.

(4) Izvajalec testiranja je odgovoren za pravilnost podatkov, posredovanih v CRPP.

(5) V primeru pozitivnega rezultata testiranja s testom HAG testirano osebo zdravnik napoti na potrditev s testom PCR.

5. člen

(1) Pogoj PCT morajo za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost.

(2) Pogoj PCT morajo izpolnjevati:

– vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prejšnjega odstavka,

– uporabniki zavodov za prestajanje kazni zapora, prevzgojnih domov, centrov za tujce, azilnih domov in integracijskih hiš ob sprejemu v nastanitev ali po ponovni vrnitvi v nastanitev, če je odsotnost trajala več kot 48 ur. Testiranje zagotovi izvajalec dejavnosti zavoda za prestajanje kazni zapora, prevzgojnega doma, centra za tujce, azilnega doma oziroma integracijske hiše. Če ni mogoče zagotoviti testiranja s testom HAG, izvajalec dejavnosti iz prejšnjega stavka pri sprejemu ali ponovni vrnitvi zagotovi presejalno testiranje s testom HAG za samotestiranje iz prvega odstavka 6. člena tega odloka in takoj, ko je mogoče, zagotovi testiranje s testom HAG.

(3) Ne glede na prejšnji odstavek pogoja PCT ni treba izpolnjevati:

– osebam, ki so mlajše od 12 let,

– osebam, ki pripeljejo ali odpeljejo otroka oziroma učenca v vrtec, 1., 2., ali 3. razred osnovne šole, glasbeno šolo do vključno 2. razreda, v osnovno šolo s prilagojenim programom ali zavod za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami,

– osebam, ki k izvajalcu zdravstvene dejavnosti spremljajo otroka do dopolnjenega 15. leta oziroma odraslo osebo, ki ni sposobna skrbeti zase, in

– učencem in dijakom pri prevozu z javnim potniškim prometom.

(4) Omejitve iz drugega odstavka tega člena ne veljajo v primerih nujne oskrbe z osnovnimi življenjskimi izdelki in potrebščinami, zagotavljanja javnega reda in miru, varnosti in obrambe, nujne medicinske pomoči ter zaščite in reševanja.

(5) Za nujno oskrbo z osnovnimi življenjskimi izdelki in potrebščinami iz prejšnjega odstavka se štejejo:

– prodajalne, ki v pretežni meri prodajajo živila in pijačo, vključno s prodajo živil in pijače zunaj prodajaln, pri čemer se kot izjema ne štejejo prodajalne znotraj trgovskega centra,

– specializirane prodajalne s farmacevtskimi, medicinskimi, kozmetičnimi in toaletnimi izdelki, pri čemer se kot izjema ne štejejo prodajalne znotraj trgovskega centra.

6. člen

(1) Za osebe iz prvega odstavka prejšnjega člena se šteje, da za opravljanje dela izpolnjujejo pogoj PCT, če se presejalno testirajo s testom HAG za samotestiranje. Samotestiranje iz prejšnjega stavka se izvaja enkrat tedensko v enakih presledkih. Odgovorne osebe, ki izvajajo ali organizirajo opravljanje dela, določijo čas in kraj samotestiranja, ki je izvedeno na delovnem mestu. Za namen dokazovanja samotestiranja odgovorna oseba posreduje osebi iz prvega odstavka prejšnjega člena evidenčni list, ki vsebuje datum samotestiranja, rezultat testa in podpis osebe iz prvega odstavka prejšnjega člena.

(2) Za osebe iz prvega odstavka prejšnjega člena se šteje, da za opravljanje dela izpolnjujejo pogoj PCT, če se presejalno testirajo s testom HAG, ki se izvaja enkrat tedensko v enakih presledkih. Odgovorne osebe, ki izvajajo ali organizirajo opravljanje dela, določijo čas in kraj testiranja. Testiranje se dokazuje z dokazilom iz 1. točke 2. člena tega odloka. Testiranje iz tega odstavka, se šteje:

– za dokazovanje pogoja PCT testiranja za opravljanje dela pri vseh izvajalcih dejavnosti iz prvega odstavka prejšnjega člena, pri čemer je veljavnost testa HAG omejena s pogostostjo tega presejalnega testa v skladu z odlokom,

– za dokazovanje izpolnjevanja pogoja PCT iz drugega odstavka prejšnjega člena, če se je uporaba storitve oziroma udeležba ali prisotnost pri izvajanju dejavnosti ali okoljih v Republiki Sloveniji začela v 48 urah od odvzema brisa.

7. člen

(1) Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT iz 5. člena tega odloka organizirajo odgovorne osebe, ki izvajajo ali organizirajo opravljanje dela. Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT se opravlja z dokazili iz 2. in 6. člena tega odloka.

(2) Osebe iz prejšnjega odstavka morajo na vidnem mestu objaviti obvestilo o obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT za osebe, ki opravljajo delo ali so udeležene v okoljih ali dejavnostih v Republiki Sloveniji, in na vstopnih točkah preverjati njegovo izpolnjevanje.

(3) Zoper osebo, ki opravlja delo v okoljih ali dejavnostih v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka 5. člena tega odloka, ki ne izpolnjuje pogoja PCT, delodajalec uporabi ukrepe v skladu s predpisom, ki ureja varnost in zdravje pri delu, in predpisom, ki ureja delovna ali uslužbenska razmerja, ter kolektivnimi pogodbami dejavnosti.

(4) Osebam iz drugega odstavka 5. člena tega odloka, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, se ne dovoli uporabe storitve oziroma udeležba ali prisotnost pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji, razen osebam iz druge alineje drugega odstavka 5. člena tega odloka.

8. člen

(1) Učenci 7., 8. in 9. razreda osnovne šole in dijaki prostovoljno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v domačem okolju.

(2) Testiranje s testi HAG za samotestiranje v domačem okolju ali v vzgojno-izobraževalnem zavodu prostovoljno izvedejo tudi otroci in mladostniki, vključeni v zavode za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov, ustanovljenih za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ter v domačem okolju učenci, ki so vključeni v tretjo do šesto stopnjo posebnega programa, razen če iz objektivnih razlogov to ni mogoče.

(3) Študenti in udeleženci izobraževanja odraslih v programih, v katerih se pridobi javno veljavna izobrazba, obvezno izvajajo testiranje s testi HAG za samotestiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega ali študijskega programa, pri čemer se samotestiranje opravi v izobraževalni instituciji. Glede določitve kraja, časa in dokazovanja testiranja se smiselno uporabljata tretji in četrti stavek prvega odstavka 6. člena tega odloka. Izobraževalna institucija lahko odloči, da se obvezno testiranje za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega ali študijskega programa izvaja kot presejalno testiranje s testi HAG v skladu z drugim odstavkom 6. člena tega odloka, pri čemer sredstva za izvajanje testiranja zagotovi izobraževalna institucija.

(4) Testiranje s testi HAG za samotestiranje v domačem okolju izvedejo tudi osebe, stare od 12 do 18 let, za udeležbo v športnih programih in športno rekreativnih dejavnostih.

(5) Testiranje s testi HAG za samotestiranje iz tega člena se izvaja enkrat tedensko v enakih presledkih.

(6) Osebi iz tega člena pripada pet testov HAG za samotestiranje na mesec, ki jih sama ali njeni starši ali zakoniti zastopniki pridobijo v lekarni po predložitvi kartice zdravstvenega zavarovanja ali po predložitvi potrdila o šolanju in osebnega dokumenta, če je oseba tujec in nima kartice zdravstvenega zavarovanja. Če je oseba študent, udeleženec izobraževanja odraslih, udeleženec športnih programov ali športno rekreativne dejavnosti, poleg kartice zdravstvenega zavarovanja predloži tudi potrdilo o šolanju in osebni dokument oziroma potrdilo o udeležbi v športnih programih ali športno rekreativni dejavnosti.

(7) Osebam iz tega člena, ki izpolnjevanje pogoja PCT dokazujejo z dokazili iz 2. člena tega odloka, ni treba izvajati testiranja s testi HAG za samotestiranje.

9. člen

(1) Samotestiranje se izvaja s testi HAG za samotestiranje, ki jih proizvajalec nameni za samotestiranje in za katere je proizvajalec pridobil certifikat CE priglašenega organa s sedežem v Evropski uniji.

(2) Rezultata testiranja s testi HAG za samotestiranje se ne vnaša v CRPP in se ne uporablja za pridobitev EU DCP.

(3) V primeru pozitivnega rezultata s testom HAG za samotestiranje testirana oseba obvesti izbranega osebnega zdravnika, ki jo napoti na test PCR.

(4) Ob sumu ali potrjenem primeru okužbe z virusom SARS-CoV-2 v vzgojno-izobraževalnem zavodu vodstvo zavoda ravna v skladu z navodili Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

10. člen

(1) Sredstva za izvajanje presejalnega testiranja za osebe iz prvega odstavka 5. člena tega odloka zagotavlja delodajalec oziroma oseba, ki samostojno opravlja dejavnost, za osebe iz 8. člena tega odloka pa se sredstva za presejalno testiranje s testi HAG za samotestiranje zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

(2) Sredstva za testiranje s testi HAG za osebe, ki se zaradi svojega zdravstvenega stanja ne smejo cepiti, kar dokazujejo s pisnim potrdilom zdravnika, se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

(3) Osebe iz drugega odstavka 5. člena tega odloka stroške testiranja, ki so pogoj za izpolnjevanje pogoja PCT, krijejo same, razen oseb iz druge alineje drugega odstavka 5. člena tega odloka, za katere se sredstva v ta namen zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.

(4) Minister, pristojen za zdravje, določi najvišjo višino povračila stroškov za zdravstvene storitve testiranja, stroškov testov HAG in testov HAG za samotestiranje ter način izstavitve zahtevkov za povračilo teh stroškov s sklepom, ki ga objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za zdravje.

(5) Kadar izvajalec zdravstvene dejavnosti opravlja teste HAG za samoplačnike, cena storitve ne sme preseči višine povračila stroškov, ki jo določa sklep iz prejšnjega odstavka. Strošek testa HAG za samotestiranje za samoplačnike ne sme preseči višine povračila stroškov, ki jo določa sklep iz prejšnjega odstavka.

IV. UPORABA ZAŠČITNE MASKE IN MEDOSEBNA RAZDALJA

11. člen

(1) Uporaba zaščitne maske je obvezna pri gibanju in zadrževanju v vseh zaprtih javnih krajih oziroma prostorih.

(2) Uporaba zaščitne maske je obvezna tudi pri gibanju in zadrževanju na odprtih javnih krajih oziroma prostorih, če ni mogoče zagotoviti medosebne razdalje najmanj 1,5 metra, in v osebnih vozilih. Ne glede na prejšnji stavek nošenje zaščitne maske pri gibanju in zadrževanju na odprtih javnih krajih oziroma prostorih ni potrebno, če gre za člane istega gospodinjstva in je zagotovljena medosebna razdalja najmanj 1,5 metra do drugih oseb, v osebnem vozilu, če je v vozilu ena oseba ali več članov istega gospodinjstva, in na odprtih javnih krajih oziroma prostorih, kjer se upošteva pogoj PCT.

(3) Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena morajo policisti, inšpektorji, občinski redarji, varnostno osebje, izvršitelji in druge uradne osebe pri opravljanju svojih nalog obvezno uporabljati zaščitne maske v vseh postopkih s posamezniki in v komunikaciji z osebami, ki so navzoče na kraju postopkov.

(4) Zaprt javni kraj oziroma prostor iz tega odloka je javni prostor, ki ga pokriva streha in ima zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten oziroma stranic (ne glede na vrsto uporabljenega materiala), ne glede na to, ali je objekt stalen ali začasen, pri tem pa okna in vrata štejejo kot del zaprte površine. Kot zaprt javni kraj oziroma prostor se štejejo tudi vse oblike javnega potniškega prometa in žičniške naprave za prevoz oseb v zaprtih kabinah.

12. člen

(1) Ne glede na prejšnji člen uporaba zaščitne maske ni obvezna za:

1. otroke do dopolnjenega 6. leta starosti,

2. učence v osnovni šoli do vključno 5. razreda, izključno, ko so v matičnemu oddelku,

3. učence glasbene šole do vključno 2. razreda,

4. vzgojitelje predšolskih otrok in vzgojitelje predšolskih otrok – pomočnike vzgojitelja pri opravljanju neposrednega dela z otroki,

5. višje in visokošolske učitelje, kadar predavajo za zaščitno pregrado iz stekla ali podobnega materiala,

6. govornike v zaprtih javnih krajih oziroma prostorih, če je zagotovljena medosebna razdalja vsaj 1,5 metra,

7. nastopajoče na javnih kulturnih prireditvah,

8. osebe, ki izvajajo športno vadbo, če je zagotovljena medosebna razdalja vsaj 1,5 metra,

9. osebe s posebnimi potrebami, ki jim je uporaba zaščitne maske iz objektivnih razlogov onemogočena,

10. učence, dijake in študente pri pouku športne vzgoje in pouku športa, učence glasbene šole pri pouku pihal, trobil, petja, plesne pripravnice, sodobnega plesa in baleta, ter dijake pri pouku plesa, petja in inštrumenta,

11. za goste, sedeče za mizo v gostinski dejavnosti.

(2) Pri neposredni komunikaciji z gluhimi, gluhoslepimi in naglušnimi osebami se, ob upoštevanju zaščite vseh udeleženih, uporaba zaščitnih mask lahko začasno opusti, če je mogoče zagotoviti medosebno razdaljo najmanj 1,5 metra, uporabo vizirja ali če komunikacija s temi osebami poteka za stekleno pregrado.

(3) Uporaba zaščitne maske v komunikaciji z osebami iz prejšnjega odstavka ni obvezna za tolmače za slovenski znakovni jezik.

V. RAZKUŽEVANJE ROK IN PREZRAČEVANJE POSLOVNIH PROSTOROV

13. člen

(1) Ob vstopu v zaprt javni kraj oziroma prostor je obvezno razkuževanje rok z razkužilom, ki je registrirano za ta namen in uvrščeno v Register biocidnih proizvodov, ki ga vodi in na svoji spletni strani objavlja Urad Republike Slovenije za kemikalije.

(2) Razkužila iz prejšnjega odstavka mora zagotoviti upravljavec oziroma izvajalec dejavnosti v zaprtem javnem kraju oziroma prostoru pri vhodu v tak prostor.

(3) Upravniki večstanovanjskih stavb ob vhodu vanje in ob vhodu v dvigalo, če ga večstanovanjska stavba ima, zagotovijo namestitev dozatorjev za razkuževanje rok. Namestitev iz prejšnjega stavka opravi upravnik sam ali zagotovi, da to opravi tretja oseba, ki jo izbere upravnik, ali pa eden od etažnih lastnikov, če upravnik nima na razpolago dovolj zaposlenih ali ne more zagotoviti, da delo opravi tretja oseba.

(4) V večstanovanjskih stavbah, ki v skladu s posebnimi predpisi nimajo upravnika, namestitev iz prejšnjega odstavka zagotovijo lastniki v večstanovanjskih stavbah.

(5) Izvajalci dejavnosti, organizatorji dogodkov oziroma upravljavci poslovnih stavb na območju Republike Slovenije morajo poskrbeti za redno prezračevanje zaprtih prostorov, v katerih opravljajo dejavnost oziroma jih upravljajo.

14. člen

Vlada Republike Slovenije preverja utemeljenost ukrepov iz tega odloka na podlagi strokovnih mnenj.

VI. KONČNI DOLOČBI

15. člen

Z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljati Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Uradni list RS, št. 142/21).

16. člen

Ta odlok začne veljati 15. septembra 2021.

(Objavljeno 11.9.2021)

Advertisement

Zakaj je Ustavno sodišče razveljavilo vladne sklepe in odlok glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter glede izvajanja pouka na daljavo

Dodano Avtor NataliZnačka Demokracija,Država,Informacije,SodstvoKomentiraj

Pobudnika, stara sedem in devet let, ki obiskujeta osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami, sta vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (v nadaljevanju Odlok) v zvezi s sklepom Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o podaljšanju uporabe ukrepov in omejitev iz Odloka (v nadaljevanju sklep Vlade z dne 5. novembra 2020). Iz vsebine pobude izhaja, da neskladje z Ustavo očitata tako izpodbijanima določbama Odloka kot tudi sklepu Vlade z dne 5. novembra 2020. Vložila sta tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. novembra 2020 o začasnem izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela v osnovnih in glasbenih šolah na daljavo (v nadaljevanju sklep ministrice). 

Ustavno sodišče je pri presoji pobude obravnavalo:

  • sklep Vlade št. 00717-49/2020/4 z dne 5. 11. 2020 in št. 00717-49/2020/6 z dne 12. 11. 2020,
  • sklep Vlade št. 18100-24/2020/4 z dne 26. 11. 2020,
  • Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Uradni list RS, št. 152/20) in
  • sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, št. 603-33/2020/4 z dne 5. 11. 2020.

Glede prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja

Začasno zbiranje ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 prepoveduje Odlok. Materialno podlago za sprejetje Odloka pomeni Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20 – v nadaljevanju ZNB), ki v tretjem odstavku 39. člena določa, da lahko, kadar z ukrepi, določenimi s tem zakonom, ni mogoče preprečiti, da se v Republiko Slovenijo zanesejo in v njej razširijo določene nalezljive bolezni, Vlada odredi prepoved zbiranja ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Z Odlokom je bil takšen ukrep sprejet.  

Na podlagi izpodbijanih 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka velja prepoved zbiranja tudi v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, razen v tistih, ki so ustanovljeni za delo z otroki s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Izpodbijani določbi se nanašata na pobudnika. Pobudnika obiskujeta osnovno šolo, v kateri poteka vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Prvi pobudnik obiskuje prilagojen program in zanj velja 3. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Na drugega pobudnika, ki obiskuje poseben program osnovne šole, se nanaša 5. točka prvega odstavka 1. člena Odloka. Navedbe pobudnikov, da drugi pobudnik ni zajet niti v 5. točki prvega odstavka 1. člena Odloka, ker javne šole niso zavodi iz petega odstavka 18. člena ZUOPP-1, niso utemeljene. Po ZUOPP-1 so organizacije, ki lahko izvajajo posebne programe vzgoje in izobraževanja, sicer res razdeljene na javne šole, javne zavode in javne socialnovarstvene zavode, kar pa ne pomeni, da se pojem zavod za vzgojo in izobraževanje iz 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka ne more nanašati tudi na osnovne šole, ki izvajajo poseben program vzgoje in izobraževanja. Upoštevaje drugi odstavek 1. člena Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in 8/96 – ZZ) so namreč zavodi organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, osnovna šola pa je takšna organizacija.  

V zvezi s časovno veljavnostjo ukrepov iz 1. člena Odloka je v 4. členu Odloka določeno, da strokovno utemeljenost ukrepov iz tega odloka Vlada ugotavlja vsakih sedem dni in ob upoštevanju strokovnih razlogov odloči, da se ti ukrepi še naprej uporabljajo, ali pa ukrepe spremeni oziroma odpravi ter o tem obvesti Državni zbor in javnost. Napotitev 4. člena Odloka na periodično odločanje Vlade o tem, ali ukrepi iz Odloka še vedno veljajo, pomeni, da lahko pravno podlago za uporabo ukrepov iz Odloka po poteku sedmih dni od njegove izdaje pomenijo le sklepi Vlade o nadaljnji uporabi oziroma o podaljšanju teh ukrepov. Veljavnost ukrepov zgolj na podlagi Odloka se je tako iztekla že po sedmih dneh od njegove izdaje, njihova nadaljnja veljavnost pa je bila odvisna od veljavnosti nadaljnjih sklepov Vlade o njihovem podaljšanju.  

Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati.

Sklep UStavnega SODIŠČA RS U-I-445/20 Z dne 3. 12. 2020.

O podaljšanju uporabe ukrepov iz Odloka je Vlada do sedaj odločala trikrat. Iz sklepa z dne 5. novembra 2020 izhaja, da se je Vlada seznanila s strokovno oceno strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 in odločila, da se uporaba ukrepov in omejitev, ki so določene v Odloku, podaljša za sedem dni. S sklepoma z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 pa je Vlada, prav tako na podlagi seznanitve z oceno strokovne komisije, odločila, da se veljavnost ukrepov iz Odloka podaljša (še) za štirinajst oziroma sedem dni.  

S temi sklepi je Vlada na izviren način določila nadaljnjo veljavnost ukrepov iz Odloka. Tako je na abstrakten način uredila pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanašajo (vzgojno-izobraževalni zavodi in zlasti učenci, ki jih obiskujejo). To pomeni, da so omenjeni sklepi Vlade po svoji vsebini predpis. Ustavno sodišče šteje namreč za predpis vsak akt, ki vsebuje splošna in abstraktna pravna pravila, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, oziroma ki vsebuje pravila, ki navzven povzročajo pravne učinke (t. i. eksterno delovanje). Ustavno sodišče ugotavlja, da sklepi niso bili uradno objavljeni, kar pa ne vpliva na to, da jih po vsebini ne bi opredelili kot predpise. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je namreč za opredelitev podzakonskega akta za predpis ključna njegova vsebina (materialni kriterij) in ne naziv ali subjekt oziroma postopek sprejemanja.  

Okoliščina, da sklepi Vlade niso bili objavljeni, vpliva na njihovo veljavnost in posledično tudi na veljavnost ukrepov iz Odloka. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Glede na medsebojno povezanost tega sklepa s sklepoma Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 (z vidika obravnavane problematike gre za po vsebini enake akte) in povezanost teh sklepov z Odlokom, katerega veljavnost naj bi podaljševali, je Ustavno sodišče po 30. členu ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti sklepov z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020. Sklepa o začetku postopka za oceno ustavnosti sklepov Vlade z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020 Ustavno sodišče ni vročilo v odgovor Vladi, saj se je do akta z enako vsebino (to je do sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020) že imela možnost izjaviti v okviru odgovora na pobudo in je to tudi storila. Zato je Ustavno sodišče lahko takoj sprejelo tudi odločitev glede teh dveh sklepov. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu (glej 154. člen Ustave). Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Sklepa Vlade z dne 5. novembra 2020 in z dne 12. novembra 2020 se zato nista smela uporabljati, sklep Vlade z dne 26. novembra 2020 pa se ne sme uporabljati. O tem je Ustavno sodišče odločilo v 1. in 2. točki izreka. Odločitev Ustavnega sodišča se nanaša na tiste dele sklepov, ki so povezani z izpodbijanim Odlokom, to je na 1. točko sklepa z dne 5. novembra 2020, drugo alinejo 1. točke sklepa z dne 12. novembra 2020 in šesto alinejo a) dela 1. točke sklepa z dne 26. novembra 2020.  

Kot že navedeno, so bili ukrepi o prepovedi zbiranja v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja na podlagi 1. člena Odloka veljavni le prvih sedem dni od začetka uporabe Odloka, v nadaljevanju pa je bila njihova veljavnost odvisna od veljavnosti sklepov Vlade o njihovem podaljšanju. S sklepi Vlade z dne 5. novembra 2020, z dne 12. novembra 2020 in z dne 26. novembra 2020, ki niso niti začeli veljati, ukrepi iz Odloka niso bili veljavno podaljšani. S tem je veljavnost 1. člena Odloka in v tem okviru s pobudo izpodbijanih določb iz tega člena Odloka dejansko prenehala. V takem primeru Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS odloči o ustavnosti izpodbijanega predpisa, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Takšnih posledic pobudnika nista izkazala. Na podlagi gornjih ugotovitev za zaprtje šole, v katero sta vključena pobudnika, namreč ni več pravne podlage. Če niso izpolnjeni pogoji za presojo neveljavnega predpisa iz 47. člena ZUstS, Ustavno sodišče pobudo praviloma zavrže (tretji odstavek 25. člena ZUstS). Vendar pa pobudnika zatrjujeta, da gre za zadevo, ki naj bi odpirala pomembna ustavnopravna vprašanja, ki bodo v primeru podaljšanja ukrepov in ob morebitnih ponavljajočih se valovih epidemije znova aktualna, in predlagata, naj Ustavno sodišče odloči o pobudi tudi v primeru prenehanja veljavnosti izpodbijanih predpisov.  

Z vprašanjem, ali lahko Ustavno sodišče, čeprav pogoji iz 47. člena ZUstS niso izpolnjeni, presoja tudi akte, ki ne veljajo več, se je Ustavno sodišče že ukvarjalo. V odločbi št. U-I-83/20 z dne 27. avgusta 2020 (Uradni list RS, št. 128/20) je zavzelo stališče, da ni namen prvega in drugega odstavka 47. člena ZUstS, ki pomenita izjemo od pravila, da se Ustavno sodišče osredotoči na presojo veljavnih predpisov, da bi Ustavnemu sodišču preprečili ustavnosodni nadzor nad zakonodajno ali izvršilno oblastjo v primeru predpisov, katerih veljavnost je izrazito vpeta v časovno omejene okvire. To bi namreč pomenilo, da se Ustavno sodišče sploh ne bi moglo izreči o ustavnosti aktov, ki se sprejemajo periodično in za časovno omejeno dobo, čeprav bi presoja naslavljala zelo pomembna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, ki se bodo sprejemali v prihodnosti. Posebej izražen javni interes po vsebinski presoji Ustavnega sodišča zato lahko utemelji izjemo od procesne ovire iz drugega odstavka 47. člena ZUstS. To bo takrat, kadar zahteva po pravni predvidljivosti na določenem področju urejanja družbenih razmerij izjemoma narekuje odločitev Ustavnega sodišča o posebno pomembnih precedenčnih ustavnopravnih vprašanjih sistemske narave, ki se po razumni oceni utegnejo zastavljati tudi v zvezi z akti enake narave in primerljive vsebine, periodično sprejemanimi v prihodnosti (27. točka obrazložitve v odločbi št. U-I-83/20).  

Pobuda obravnava vprašanje ustavne skladnosti predpisa, s katerim je bilo z namenom preprečiti širjenje epidemije COVID-19 določeno tudi zaprtje šol oziroma zavodov, ki izvajajo vzgojno-izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami. Ugotovljena neveljavnost tega predpisa ni posledica izboljšanja epidemiološke slike na območju Republike Slovenije, ki bi narekovala sprejem odločitve Vlade o odpravi teh ukrepov, temveč zgolj posledica tega, da sklepi Vlade, s katerimi je Vlada nameravala podaljšati veljavnost teh ukrepov, zaradi formalnih pomanjkljivosti v zvezi z njihovo izdajo, niso začeli veljati (glej zgoraj). Glede na to je že iz tega razloga mogoče pričakovati, da bo takšen ukrep Vlada lahko znova sprejela. Poleg tega se virus SARS-CoV-2 v državi (pa tudi izven nje) še vedno širi in je zato tudi iz tega razloga v prihodnosti razumno pričakovati možnost sprejetja novih enakih oziroma podobnih ukrepov. Časovna veljavnost takšnih ukrepov bo omejena z epidemiološko sliko v državi, kar bi lahko povzročilo, da Ustavno sodišče tudi takrat ne bi moglo opraviti vsebinske presoje ustavnosti takšnih ukrepov. Glede na to, da izpodbijana ureditev lahko pomeni omejitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin tako ranljive skupine oseb, kot so otroci s posebnimi potrebami, gre po presoji Ustavnega sodišča v tej zadevi za odločitev o pomembnem precedenčnem ustavnopravnem vprašanju. Glede na to je javni interes po vsebinski presoji ne več veljavnih izpodbijanih določb Odloka utemeljen in je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. in 5. točke prvega odstavka 1. člena Odloka sprejelo (3. točka izreka).

Glede izvajanja pouka na daljavo  

Zaradi zaprtja šol je bil 5. novembra 2020 sprejet tudi sklep ministrice za izobraževanje o začasnem šolanju na daljavo. Materialno podlago za njegovo sprejetje je pomenil ZZUOOP, ki v prvem odstavku 104. člena določa, da lahko, če je to potrebno za omilitev in odpravo posledic COVID-19, vzgojno-izobraževalno delo (pouk in druge oblike organiziranega dela) z učenci, dijaki in študenti v osnovnih šolah, osnovnih šolah s prilagojenim programom, zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, glasbenih šolah, srednjih in višjih strokovnih šolah poteka v obliki izobraževanja na daljavo. O tem s sklepom odloči minister, pristojen za izobraževanje. Časovna omejitev veljavnosti tega sklepa ni z ničemer določena, kar pomeni, da bo veljal do preklica.  

Izpodbijani sklep določa, da se zaradi poslabšanja epidemiološke situacije v vzgojno-izobraževalnih zavodih začasno izvaja vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, in sicer v osnovnih šolah in glasbenih šolah. Izraz osnovna šola v tem sklepu je treba razumeti tako, da se nanaša na vse osnovne šole, vključno s tistimi, ki izvajajo prilagojene in posebne programe izobraževanja. Izraz osnovna šola je namreč splošen. Zato je neutemeljeno sklicevanje pobudnikov na to, da se sklep nanju morda sploh ne nanaša.  

Tudi izpodbijani sklep ministrice, tako kot v 12. točki navedeni sklepi Vlade, ni bil uradno objavljen. In tudi ta sklep je po svoji naravi predpis. Zakonodajalec je namreč sprejetje odločitve o tem, da poteka vzgojno-izobraževalno delo na daljavo, v celoti prepustil ministru, pristojnemu za izobraževanje (prvi odstavek 104. člena ZZUOOP). Sklep ministrice zato pomeni izvirno odločitev ministrice o izvajanju pouka na daljavo. S tem na abstrakten način ureja pravni položaj nedoločenega števila pravnih subjektov, na katere se nanaša.  

Ustavno sodišče je tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti sklepa ministrice sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS tudi v zvezi s tem sklepom takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. Kot že navedeno, lahko predpis začne veljati le, če je objavljen. Predpisi državnih organov morajo biti objavljeni v uradnem državnem glasilu (glej 154. člen Ustave). Ker sklep ministrice, pristojne za izobraževanje, ni bil objavljen, ni začel veljati in se ne sme uporabljati (4. točka izreka).

Sklep

Ustavno sodišče je jasno poudarilo eno temeljnih ustavnih načel, ki ga vlada RS ni upoštevala. Preden predpisi začnejo veljati, morajo biti objavljeni. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu. Ker obravnavani sklepi Vlade niso bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, torej niso mogli začeti veljati. Objava na spletu ne more nadomestiti objave v Uradnem listu RS.

Vir: Ustavno sodišče RS.