Oznaka: odloki

Analiza Ministrstva za pravosodje: na podlagi neustreznih pravnih podlag uvedenih nekaj več kot 62.000 prekrškovnih postopkov

Dodano Avtor N.G.Značka Pravna državaKomentiraj

Vlada se je na 14. redni seji seznanila z Analizo pravnih podlag, ki so bile uporabljene v prekrškovnih postopkih proti posameznikom zaradi kršitev ukrepov zoper virusno bolezen COVID-19. V analiziranem obdobju je bilo uvedenih približno 62.000 prekrškovnih postopkov, skupen znesek glob za prekrške po Zakonu o nalezljivih boleznih in Zakonu o javnih zbiranjih za vse kategorije storilcev prekrškov pa znaša 5.754.540,63 evrov. 

V okviru priprave analize so se pregledale pravne podlage in odloki, na osnovi katerih so bili v času epidemije (od 12. marca 2020 do 30. maja 2022) proti posameznikom in pravnim osebam uvedeni različni prekrškovni postopki. 

Cilj analize je odprava tistih glob, ki so bile izvedene na podlagi neustavnih, nezakonitih oziroma nesorazmernih ukrepov. Postopki glede prekrškov, ki so bili uvedeni ustavno, zakonito, na podlagi ustreznih ukrepov, niso bili vključeni v analizo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah ugotovilo, da so 2., 3. in 4. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih v neskladju z Ustavo zaradi kršitve načela legalitete (120. člen Ustave). Na podlagi teh določb je Vlada RS sprejemala odloke, ki so  v primeru prekrška iz 14. točke prvega odstavka 57. člena ZNB, prekrška iz tretjega odstavka 57. člena ZNB in prekrška iz 10. točke prvega odstavka 54. člena ZNB »napolnili« vsebino (znake) navedenih prekrškov.

Strokovna analiza je zato omejena na ukrepe, ki jih je Vlada RS v navedenem obdobju sprejemala na podlagi 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (tako za fizične kot tudi pravne osebe), in delno na podlagi Zakona o javnih zbiranjih – prekrški organizatorjev javnih zbiranj.

Ključno merilo pri pripravi analize je bilo načelo ustavnosti, zakonitosti in sorazmernosti – saj so  izključno ta merila tista, na osnovi katerih je posamezni Vladi omogočeno, da omejuje človekove pravice.

Ugotovitve analize:

  • V času od 15. marca 2020 do 30. maja 2022 je bilo za obvladovanje nalezljive bolezni COVID-19 izdanih 533 odlokov.
  • V analiziranem obdobju je bilo na podlagi neustreznih pravnih podlag uvedenih nekaj več kot 62.000 prekrškovnih postopkov.
  • Podatki kažejo, da so bili v prekrškovnih postopkih pretežno obravnavani posamezniki – na posameznike se je nanašalo cca. 93% zadev, na pravne osebe pa cca. 7% zadev.
  • Skupen znesek glob za prekrške po ZNB in ZJZ za vse kategorije storilcev prekrškov znaša 5.754.540,63 evrov, od tega je bilo prostovoljno plačanih 1.765.592,58 evrov (cca. 30%), v prisilni izterjavi pa je 3.988.948,05 evrov (cca. 70%).

Vlada je Ministrstvu za pravosodje naložila, da na podlagi Analize, v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve in Službo Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, do 31. januarja 2023 pripravi normativne rešitve v zvezi s prekrškovnimi postopki, ki so se vodili v času obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 na podlagi neustreznih pravnih podlag.

Vir: Ministrstvo za pravosodje.

Advertisement

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor nautilexgeniusZnačka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi neustaven

Dodano Avtor N.G.Značka SodstvoKomentiraj

Drugi odstavek 52. člena Ustave zagotavlja otrokom s posebnimi potrebami posebno varstvo na področju izobraževanja. Država mora zagotoviti, da se tudi tem otrokom omogoči učinkovit dostop do vzgoje in izobraževanja ter usposabljanja. To velja tudi v času kriznih razmer v družbi, med katere je mogoče uvrstiti tudi obdobje epidemije nalezljive bolezni COVID-19 v Republiki Sloveniji. Iz drugega odstavka 52. člena Ustave tako izhaja zahteva, da mora država tudi v takšnih razmerah nameniti posebno skrb temu, da pravica otrok s posebnimi potrebami do izobraževanja in usposabljanja ni nesorazmerno prizadeta.  

Ukrep prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami sam po sebi, brez odreditve izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo, pomeni očiten poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. Vzgojno-izobraževalno delo z otroki s posebnimi potrebami se namreč v takšnem primeru sploh ne izvaja. Sočasna uvedba ukrepa izvajanja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na daljavo lahko sicer omili težo prvega ukrepa. Vendar pa to ne pomeni, da lahko izobraževanje v takšni obliki pomeni enako učinkovito obliko izobraževanja oziroma usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, kot je zagotovljena v primeru izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v samih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Izobraževanje na daljavo namreč nikakor ne more nadomestiti učenja v vzgojno-izobraževalnih institucijah in neprecenljivega neposrednega stika med učiteljem in učencem. To pomeni, da je izpodbijana ureditev, kljub temu da je obsegala tudi ukrep izobraževanja na daljavo, pomenila poseg v pravico iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To velja še posebej zato, ker so bili v času veljavnosti ukrepov začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in njihovega izobraževanja oziroma usposabljanja na daljavo ti otroci praviloma prikrajšani za specialne oziroma terapevtske obravnave, ki se jim sicer zagotavljajo v teh institucijah. 

Vsaj v primerih, ko se poraja očiten dvom o skladnosti zakonske ureditve in posledično podzakonske ureditve, ki na njej temelji, z načelom legalitete, se Ustavno sodišče glede na naravo stvari ne more izogniti presoji skladnosti izpodbijane podzakonske ureditve z drugim odstavkom 120. člena Ustave, četudi pobuda za njo ne daje trditvene podlage. 

Presojani odloki Vlade in Sklep ministrice za izobraževanje temeljijo na zakonski ureditvi, ki ne pomeni zadostne vsebinske podlage za sprejemanje ukrepov, s katerimi se s podzakonskimi akti omejuje človekova pravica do izobraževanja in usposabljanja otrok s posebnimi potrebami, in je v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Glede na to so v neskladju s to določbo Ustave tudi navedeni podzakonski akti.  

Z izpodbijanima ukrepoma začasne prepovedi zbiranja ljudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah za otroke s posebnimi potrebami in začasnega izobraževanja oziroma usposabljanja teh otrok na daljavo se je zasledoval ustavno dopusten cilj varovanja zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Šlo je za primerna in nujna ukrepa, vendar pa ta ukrepa nista bila sorazmerna v ožjem smislu. Ustavno sodišče namreč ocenjuje, da so bili negativni učinki vsesplošnega zaprtja šol in vzgojno-izobraževalnih zavodov za otroke s posebnimi potrebami na uresničevanje pravice teh otrok do izobraževanja in usposabljanja večji, kot so bile koristi, ki jih je izvajanje teh ukrepov lahko pomenilo za varovanje zdravja in življenja ljudi, ki jih ogroža nalezljiva bolezen COVID-19. Glede na to je bilo z izpodbijano ureditvijo nesorazmerno poseženo v pravico otrok s posebnimi potrebami iz drugega odstavka 52. člena Ustave. To lahko velja le ob predpostavki, da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij v zadostni meri upoštevali ukrepi, s katerimi je mogoče omiliti negativne učinke odprtja teh institucij na širjenje epidemije, in da bi se ob odpiranju vzgojno-izobraževalnih institucij ustrezno zavarovali posamezniki, katerih okužba z virusom SARS-CoV-2 bi zanje oziroma za njihove družinske člane pričakovano pomenila povečano verjetnost nastanka hudih zdravstvenih zapletov.

Vir: us-rs.si.