Pravnik France Prešeren

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v kmečki družini v Vrbi na Gorenjskem. Po končani normalki in gimnaziji se je leta 1819 vpisal na študij filozofije na ljubljanskem liceju. Leta 1821 je opravil tretji letnik filozofije, ki je bil pogoj za vpis na študij prava.

Leta 1824 je Prešeren domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo shajati, saj je bil od leta 1822 Knafljev štipendist, pomagal mu je stric Jožef, denar pa si je služil tudi kot domači učitelj v Klinkowströmovemu zavodu za katoliško mladino. Dosegal je same odlične ocene.

Izvirnik Zdravice v bohoričici iz leta 1844 (vir: Wikipedia).

Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti, ki jo je obiskoval med leti 1822 in 1826, se je vrnil v Ljubljano. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih je nanj pomembno vplival prijatelj Matija Čop.

Leta 1828 je bil promoviran za doktorja prava in poleti odpotoval na Moravsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju pričel opravljati obveznosti svoje prve službe kot odvetniški pripravnik. Naslednjega leta je sprejel še neplačano delovno mesto pri državnem uradu. Leta 1832 pa je v Celovcu opravil sodno-odvetniški izpit.

Njegove prošnje za odvetniško mesto v Ljubljani so bile petkrat zavrnjene. Leta 1846 je vložil šesto prošnjo za advokaturo, vendar se tokrat ni potegoval za mesto v Ljubljani, temveč za Kranj ali Postojno. Odobrili so mu mesto odvetnika v Kranju, kjer je leta 1846 tudi odprl odvetniško pisarno. Leto pozneje so izšle Poezije.

Umrl je 8. februarja 1849. Velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik.


Vir: preseren.net; zgodovina.si.

Advertisement

dr. Mojca Zadravec: Pravičnost kot ljubezen

Pri razumevanju pravičnosti kot matematične formule enakosti se pojavi vrsta nejasnosti, pravo, ki poskuša slediti tako opredeljeni pravičnosti, pa se nenehno srečuje s pomembnimi vprašanji: enakost česa oziroma koga je pravična, kakšna enakost in predvsem – zakaj enakost? Če pravičnost v različnih primerih narekuje uporabo različnih oblik enakosti (ker bi bila uporaba določene oblike enakosti nepravična), potem enakost ne more biti njeno bistvo ali končni cilj.

Pravičnost kot najvišja ideja prava, ki ureja medsebojne odnose, mora biti ideal teh odnosov. Zato je lahko povezana le s pojmi, ki sami po sebi pomenijo nekaj dobrega. Pojem, ki pomeni dobro, hkrati pa je ideal dobro urejenih medsebojnih odnosov, je ljubezen, zaradi česar je po mnenju dr. Zadravčeve pojem ljubezni vsebinsko bližje pravičnosti kot enakost.

Več o knjigi tukaj.


Vir: GV Založba.