Delavec se vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati odpravnino v višini 14.793,81 EUR ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto odpravnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek, in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je nepravilen in brez pravne podlage zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnica s sklenitvijo dogovora o vračilu preveč izplačanih bruto plač odpovedala pridobljeni pravici do preostanka odpravnine. Sodišče se je sklicevalo na sodno prakso (VDSS Pdp 160/2020 in VIII Ips 191/2018), ki pa stoji na stališču, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Le pravici oziroma terjatvi, ki jo je že pridobil, se lahko tudi odpove tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem,v mejah 3. člena ZPP, o njej sporazume. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, bi po mnenju tožnice sodišče lahko neposredno uporabilo le, če bi se stranki v dogovoru z dne 10. 3. 2018 izrecno dogovorili, da druga do druge nimata več nobenih obveznosti oziroma da so s tem razrešena vsa njuna medsebojna razmerja. Dogovor, ki ga je pripravila tožena stranka, pa vsebuje ugotovitev o višini odpravnine, ki pa je tudi po mnenju sodišča nepravilna, saj tožnici pripada višja odpravnina v skladu z določbami ZDR-1 in Kolektivne pogodbe kulturnih dejavnosti. Izračun odpravnine pa je pripravila tožena stranka kot močnejša stranka dogovora. Navedeno dejstvo je še toliko bolj pomembno, ker tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega in celoten znesek, ki je bil predmet pobota na strani tožene stranke, uveljavljal v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 70/2020. Očitno je, da tožena stranka navedenega dogovora ne šteje za veljavnega, kar pomeni, da bi bilo v nasprotju s temi dejstvi in načelom pravičnosti, če bi ga sodišče štelo kot odpoved pravici do višje odpravnine. Zato je tožnica upravičena do celotnega zneska, ki ji v skladu z zakonom pripada. Tožnica se preostanku odpravnine ni izrecno odpovedala. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke za izračun odpravnine. Višina odpravnine je bila med strankama sporna, saj v nasprotnem primeru tožnica sploh ne bi vložila tožbe v predmetnem postopku, tožena stranka pa je izračunu tožnice nasprotovala. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje do podrednega zahtevka, ko tožnica uveljavlja izplačilo odpravnine v skladu z določbami ZDR-1. Sodišče se je nepravilno sklicevalo na prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013. Takšno stališče je v nasprotju z izrecno zakonsko določbo šestega odstavka 79. člena ZDR-1, ki določa, da če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgano nadaljuje z delom na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. Glede na to, da je bilo med strankama nesporno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjene tri pogodbe o zaposlitvi in se je druga pogodba iztekla v času veljavnosti ZDR-1 ter je tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo za določen čas, bi morala tožena stranka pri obračunu odpravnine priznati celotno delovno dobo pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo odločitev jasno in argumentirano obrazložilo tako, da sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec finančne stroke za izračun višine odpravnine. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve sodbe pravilno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca finančne stroke. Upoštevaje dejansko ugotovitev, da sta se stranki o višini odpravnine sporazumeli s sklenitvijo dogovora z dne 10. 3. 2016, izračun odpravnine ni bil potreben. Njegova višina je namreč takšna, kot je bila dogovorjena. Znesek odpravnine, vsebovan v takšnem dogovoru, pa je v trditveno podlago vnesla tožnica, česar toženec ni prerekal (214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. V kolikor oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj bi se z njimi ugotavljala, za odločitev v sporu niso odločilna ali je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek, ker je odločitev o veljavnosti dogovora pomembna za odločitev v tej zadevi tudi iz razloga, ali tožnici pripada odpravnina v celoti ali se upošteva pobotan znesek s strani tožene stranke. Z opustitvijo dolžnega ravnanja je zato sodišče, po mnenju tožnice, kršilo določila pravdnega postopka, kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost odločitev v tem postopku. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitvi, v zvezi s predlogom tožnice, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pdp 70/2020 obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za prekinitev postopka in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče strinja. Po 206. členu ZPP sodišče odredi prekinitev postopka med drugim, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen). Po 13. členu ZPP gre za predhodno vprašanje, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločalo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. V takšnem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Rešitev predhodnega vprašanja pa ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica s toženo stranko sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer dne 23. 5. 2005 za določen čas od 1. 6. 2005 do 1. 6. 2010 za delovno mesto direktor; dne 1. 6. 2020 za določen čas od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015 za delovno mesto direktor ter dne 3. 6. 2015 za določen čas od 1. 6. 2015 do 31. 7. 2015 za opravljanje dela v. d. direktorice. Tožnici je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 7. 2015 in med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnica zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena o odpravnine. Sporna pa je bila višina odpravnine.

9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 70. členu določa, da ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Osnova za odmero odpravnine je po četrtem odstavku 79. člena ZDR-1 povprečna mesečna plača delavca za poln delovni čas v zadnjih treh mesecih oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V tretjem odstavku 230. člena ZDR-1 je določeno, da se določbe tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1 uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da pripada odpravnina delavcem, ki so pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili po 12. 4. 2013.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da tožnici glede na določilo ZDR-1 pripada odpravnina le upoštevaje obdobje, za katerega je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 6. 2015. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno tolmačilo prehodno določbo tretjega odstavka 230. člena ZDR-1, po kateri se peti odstavek 79. člena ZDR-1 uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi tega zakona, torej po 12. 4. 2013.

11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dogovoru o vračilu preveč izplačanih bruto plač z dne 10. 3. 2016 ni mogoče očitati odsotnosti pravnih učinkov ali ničnost in je torej veljaven. V 9. točki dogovora sta se stranki dogovorili, da tožnici zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 31. 7. 2015 pripada na dan 10. 3. 2016 odpravnina v višini 600,39 EUR (glavnica v višini 572,99 EUR + zamudne obresti v višini 27,40 EUR). Stranki sta soglašali, da se terjatev tožnice do tožene stranke (odpravnina) v višini 600,39 EUR delno poravna (pobota) z delodajalčevo terjatvijo do tožnice (vračilo preveč izplačanih plač) v višini 420,90 EUR (10. točka dogovora). Preostanek dolga delodajalca do tožnice v višini 179,49 EUR pa bo delodajalec nakazal tožnici na njen transakcijski račun 11. 3. 2016. Stranki sta se dogovorili, da dogovor začne veljati z dnem podpisa obeh strank. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec plačilo 179,49 EUR tudi izvršil.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo sodno prakso (VDSS Pdp 160/2002 in VIII Ips 191/2018), ki zavzema stališče, da se delavec pravici, ki mu gre po zakonu, ne more vnaprej veljavno odpovedati. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno sklicevalo na sprejeto sodno prakso, saj sta stranki veljavno sklenili dogovor z dne 10. 3. 2016 in, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ta ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, zaradi česar bi bil dogovor ničen (86. člen OZ). Kot izhaja iz citirane sodne prakse, se delavec vnaprej pravici, ki mu gre po zakonu, ne more veljavno odpovedati, glede pravice, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, pa lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove tako, da jo pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej sporazume (Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 191/2018 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 63/2003 zavzelo jasno stališče, da ni mogoče primerjati situacije, ko se delavka vnaprej izrecno odpove pravici do odpravnine, s situacijo, ko stranki v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorita glede pravic iz delovnega razmerja). V konkretnem primeru sta stranki z dogovorom ugotovili višino tožničine terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas (slabo leto po koncu delovnega razmerja tožnice pri tožencu, ko je plačilo iz naslova odpravnine že nastalo in tudi zapadlo), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na navedeno sodno prakso. Navedeno ne izpodbija niti trditev tožnice, da se v sporazumu ni izrecno odpovedala celotnemu znesku odpravnine, ki bi ji pripadala po zakonu.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato krije svoje stroške sama.

Vir: VDSS Sodba Pdp 133/2021 z dne 2. julija 2021.