Države članice EU so se zavezale skupni zunanji in varnostni politiki EU z namenom krepitve civilnih in vojaških zmogljivosti EU za preprečevanje konfliktov in krizno upravljanje.

Skupna varnostna in obrambna politika je sestavni del skupne zunanje in varnostne politike. Evropski uniji zagotavlja operativno sposobnost, oprto na civilna in vojaška sredstva, ki jih EU lahko uporablja pri misijah zunaj svojih meja za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine OZN. Za izvajanje teh misij se uporabijo zmogljivosti, ki jih zagotovijo države članice (člen 42.1 PEU).

Člen 42.7 PEU pa posebej določa: “V primeru oboroženega napada na ozemlje države članice, ji morajo druge države članice v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi. To ne vpliva na posebno naravo varnostne in obrambne politike posameznih držav članic.”

Določba 51. člena Ustanovne listine OZN je še posebej pomembna, ker določa izjemo od sicerjšnje temeljne prepovedi uporabe sile. Nobena določba Ustanovne listine namreč ne posega v neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu na članico OZN, vse dokler Varnostni svet OZN ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. O ukrepih, ki jih sprejmejo za uresničitev pravice do samoobrambe, države članice OZN takoj obvestijo Varnostni svet, vendar ti ne vplivajo na njegovo pristojnost in odgovornost za sprejetje ukrepov, po njegovi presoji potrebnih za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti, ki izhaja iz Ustanovne listine.

Pravica do samoobrambe je naravna pravica, ki je ne more razveljaviti nobena določba Ustanovne listine. Razlagati jo je treba ozko. Nikakor pa ne more pravica do samoobrambe služiti kot izgovor za t. i. preventivno vojno (preventivno vojaško ukrepanje).

---

 

Vir: Pogodba o Evropski Uniji; Ustanovna listina OZN; Evropska unija: zunanje delovanje.